Leta 1997 so v Londonu našli brutalno umorjeno žensko. Na prizorišču umora forenziki niso našli veliko sledi, zato so več pozornosti namenili truplu žrtve. In res so pod njenimi nohti našli koščke kože, kar je kazalo na to, da se je z morilcem borila in ga morda opraskala. Najdeni material so skupaj z nohti žrtve poslali na analizo dednega materiala v upanju, da bo bodo morilca lahko našli na ta način. Takrat je bila analiza DNK še v povojih, zato je bilo upanje majhno, vendar so forenziki bili odločeni, da storijo vse, kar je možno, da morilca najdejo.
Morilca so našli, toda ...
Na njihovo presenečenje je iz laboratorija kmalu prišel rezultat, saj so v nacionalni bazi dednega materiala našli tistega, ki se je ujemal s koščki, najdenimi pod nohti žrtve. Rezultat je pokazal, da je umor zagrešila neka ženska. Vendar pa je to v resnici detektive, ki so preiskovali umor, samo še bolj zmedlo. Ženska, ki naj bi zagrešila umor je namreč umrla tri tedne pred svojo domnevno žrtvijo. In še več, tudi sama je bila žrtev umora, ki ga je preiskovala druga ekipa preiskovalcev.
Oba umora sta se zgodila v različnih delih Londona in ženski, kolikor so ugotovili preiskovalci, med seboj nista bili povezani. Najbolj pa je seveda preiskovalce begala časovna razlika med dogodkoma. Edini možni odgovor, ki se je ponujal, je bil, da je morilka nekako odpotovala za tri tedne v prihodnost, umorila žensko, ko pa se je vrnila v času nazaj, je tudi sama bila žrtev umora.
Tudi forenziki so se ukvarjali s to skrivnostjo. Vodja forenzičnega oddelka, dr. Mike Silverman, je najprej posumil, da je laboratorij naredil napako in da so bili vzorci nohtov napačno označeni, tako da naj bi vzorci ene ženske v resnici pripadali drugi, vendar je natančen pregled pokazal, da so bili vzorci označeni pravilno.
Šele, ko so pregledali dodatno dokumentacijo, pa so ugotovili, kaj je bil razlog za zaplet. Trupli obeh žensk so na obdukcijo v razmaku treh tednov prepeljali na isto mesto. Telo prve žrtve (domnevne storilke) so med preiskavo več tednov hranili v hladilnici, vmes pa je v mrtvašnico prispelo tudi drugo truplo.
Podroben pregled je pokazal, da so pri obdukciji obeh žrtev uporabili iste škarje in kljub natančnemu čiščenju po prvi obdukciji je nekaj dednega materiala na njih ostalo in ta se je pri odvzemu vzorcev druge žrtve pomešal. In prav ta navskrižna kontaminacija je povzročila iluzijo, da je storilec moral potovati v času, da bi storil umor.
Revolucionarno odkritje za forenzike
Odkritje, da se lahko vzorci navskrižno kontaminirajo z DNK, je bilo takrat revolucionarno, saj o čem podobnem še nikoli nikjer niso poročali. Vse od takrat dalje, forenziki pri preiskovanju umorov nosijo ne le rokavice, pač pa tudi posebna oblačila (bele pajace), ki preprečijo, da bi se vzorci "okužili" z drugim genetskim materialom.
Umora obeh žensk so na koncu razrešili in noben od morilcev, ki sta zakrivila njuno smrt, seveda ni bil časovni potnik. Je pa primer prišel v zgodovino forenzične znanosti in je danes v njej znan kot "primer morilca - časovnega potnika".
