Leta 2008 so stanovalci štirinadstropnega stolpiča v zagrebški četrti Medveščak sklenili, da bodo v zgradbi ugotovili etažno lastništvo. Ko so maja tistega leta pregledovali blok, so prišli tudi do podstrešnih prostorov, kjer je bilo stisnjeno majhno stanovanje. Starejši prebivalci bloka so vedeli povedati, da je v njem nekoč živela ženska po imenu Hedviga Golik, ki pa naj bi že v začetku 70-ih let odšla k neki sekti v Makedonijo.
Ko so vstopili v stanovanje, je to bilo kot zamrznjeno v času. V njem je še vedno bilo staromodno pohištvo, televizor in postelja. V postelji pa jih je čakal neprijeten prizor. Na njej je ležalo človeško truplo, ki pa je bilo skoraj neprepoznavno. Seveda so stanovalci poklicali policijo, ta pa je poskrbela, da so truplo prepeljali na inštitut za sodno medicino. Tam so ugotovili, da gre za truplo ženske, ki je očitno umrla že pred mnogimi leti, saj je bilo truplo že povsem mumificirano. Dokumenti, najdeni v stanovanju, so govorili, da gre za Hedvigo Golik. Tako se je začela odvijati nenavadna zgodba o ženski, katere truplo je v stanovanju ležalo več desetletij, ne da bi za to kdo vedel.
Bila je “čudna samotarka”
Hedviga Golik je bila rojena leta 1924. Kaj natančno je v življenju počela, ni vedel nihče od stanovalcev. Bila naj bi medicinska sestra, samska, brez otrok in ljubica nekdanjega hišnika v bloku. Ta ji je leta 1961 dal v uporabo majhno, le 18 kvadratnih metrov veliko podstrešno stanovanje. V njem je Hedviga živela precej umaknjeno življenje. Soseda, ki je imela stanovanje pod njenim, je takole opisala njuno “druženje”: “Hedviga je živela nad mano. Kadar je kaj potrebovala, mi je na balkon vrgla vrečko z denarjem in kosom papirja, na katerem je pisalo, kaj potrebuje iz trgovine.” Drugi so vedeli povedati, da je bila “čudna”. Na ljudi naj bi pogosto kričala, nekateri pa so jo celo videli, kako je nekontrolirano tekala po ulici. Zato so bili stanovalci prepričani, da ima shizofrenijo. Tako nihče ni bil posebej presenečen, ko je leta 1973 nenadoma izginila. Razširile so se zgodbe, da je odšla v Makedonijo, kjer naj bi se pridružila neki sekti in to naj bi razložilo njeno izginotje, še posebej, ker je nekoč menda rekla, da bo odšla in da nikogar ne bo skrbelo če bo izginila. Sčasoma so nanjo pozabili, vse do 11. maja 2008, ko so odkrili njeno truplo.
Nanjo so se sicer spomnili v 90-ih letih, ob začetku vojne na Hrvaškem, ko je policija obveščala prebivalce, kaj naj storijo v nujnih primerih, toda takrat so stanovalci bloka policiji povedali, da Hedvige ni že vsaj 25 let. In to je bilo vse. Nihče pa nikoli ni preveril, kaj je z majnim podstrešnim stanovanjem, v katerem je živela. “Nihče ni hotel vstopiti, saj smo se bali, da bi s tem kršili lastninsko pravico,” je povedal eden od stanovalcev.
Nihče ni vohal smradu razpadajočega trupla
Hedvigini sosedje se tega, da je v stanovanju nad njihovimi glavami Hedviga mrtva ležala več kot 30 let, sploh niso zavedali. Nihče se ni spomnil, da bi se po zgradbi širil vonj po trohnobi ali razpadajočem truplu, čeprav se vonj razkrajanja lahko čuti še nekaj mesecev po smrti. Potem pa truplo mumificira in vonj izgine. To se je predstavniku zavoda za sodno medicino v Zagrebu zdelo nadvse čudno, čeprav je pojasnil, da je vzrok lahko v tem, da je bilo truplo pokrito z odejo, kar bi zelo zmanjšalo intenzivnost vonja.
Je nekdo le vedel, kaj se je zgodilo?
V stanovanju je bila plinska inštalacija, elektrika in voda, vendar zagrebška Plinarna nikoli ni izstavila računa, saj ni bilo porabe. Je pa zanimivo, da je za stanovanje vsa leta nekdo plačeval račune za elektriko, čeprav ni jasno, kdo je elektriko uporabljal. Izkazalo se je, da naj bi šlo za nekega zagrebškega arhitekta, ki pa je umrl le tri mesece pred najdbo Hedviginega trupla. Je arhitekt, katerega imena mediji nikoli niso napisali, vedel, kaj se je zgodilo? Zakaj bi namreč plačeval račune za neko stanovanje, v katerem sploh ni živel? Kakšno povezavo je morebiti imel s Hedvigo? Nihče ne ve. Kot je pokazala preiskava, na truplu niso našli znakov nasilja. Tako domnevajo, da je Hedviga umrla naravne smrti. Je pa njena zgodba žalosten primer osamljenosti, pa tudi odtujenosti ljudi v sodobnih mestih.
