Opis in izvor
Volemijo, strokovno Wollemia nobilis, uvrščamo v družino aravkarijevk, kamor spada tudi zanimiva ščetinasta aravkarija iz Južne Amerike. Gre za rastlinske vrste, ki so se najverjetneje razvile davno nazaj, v času ene same kopne površine na Zemlji. Ko se je ta postopoma razčlenila na celine, ki jih poznamo danes, so rastline stopile vsaka na svojo pot v kraje, kamor jih je zaneslo. Danes je volemija avstralski endemit. Avstralija je botanično ena izmed najmanj raziskanih celin in lahko se zgodi, da bodo botaniki v prihodnosti tam našli še kakšno rastlino iz preteklosti.
Volemija je zimzeleno drevo, ki zraste od 25 do 40 metrov v višino. Liste ima, podobno kot nekateri iglavci pri nas, preobražene v ozke, ploščate, na koncu koničaste liste, ki pa na otip niso tako ostri kot listi aravkarije. Listi izraščajo iz poganjkov, ki rastejo iz debla. Poganjki niso razvejani, kot imajo to v navadi naši iglavci. Na koncu poganjkov sčasoma zrastejo storži – ženski ali moški. Ko opravijo svojo nalogo opraševanja oziroma proizvodnje semen, poganjki odmrejo. Nadomestijo jih novi, ki zrastejo iz spečih očes na deblu. Deblo odrasle volemije je temno, drobno nagubano. Volemija dobro prenaša glavičenje, pogosto najdemo primerke z več debli. Tudi do sto debel lahko zraste iz enega štora. V naravi so ta drevesa zelo dolgoživa, dočakajo lahko od 500 do 1000 let.
Gojenje in nega
Čeprav volemija spada med zelo redke, kritično ogrožene rastlinske vrste v naravi, je za gojenje precej preprosta in nezahtevna. Rada ima sončna in delno senčna rastišča, ki so odcedna. Glede tipa tal ni posebno izbirčna. Dobro prenaša obrezovanje. Tega se lotimo med mirovanjem, priporočljivo pozimi, ko je rastlina v mirovanju. Razmnožujemo jo lahko s semeni, na kar moramo malo počakati. Drevesa začnejo semena proizvajati šele po desetih letih rasti, ko preidejo v odraslo obdobje. Lahko jo gojimo tudi kot posodovko, vendar jo moramo kot tako pozimi zaščititi pred zimskimi nihajočimi temperaturami in neposrednim soncem. Posajene v posode volemije dosežejo višino do 7 metrov v 25 letih. Avstralci v lonce zasajene volemije promovirajo kot božična drevesca.
Zanimivosti
Volemijo so Avstralci takoj po odkritju zaščitili podobno kot žlahtnitelji zaščitijo nove sorte. Razmnoževanje volemije so zaupali samo redkim drevesničarjem po svetu, ki so od vsake razmnožene rastline v sklad za ohranitev volemije dolžni vrniti določen odstotek vrednosti sadike. Tako se pridobivajo sredstva za ohranjanje volemije v naravi. Nabiranje semena v naravi je mogoče samo s helikopterji. Z molekulskimi analizami so ugotovili, da so vsa živeča drevesa, ki jih je okoli sto v naravi, potomci ene same rastline.
V Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru smo sadiko volemije posadili leta 2006. Pred sajenjem smo izbrali sončno rastišče, ki ni dopuščalo neposrednega zimskega sonca, saj je bilo z južne strani zaščiteno z zasaditvijo gozdnih dreves. Sadilna jama je bila dobro pripravljena s kakovostnim substratom in drenirana. Čez deset let smo dočakali prva semena. Ker smo v letu 2017 zaradi širitve parkirišča posekali gozd in s tem volemiji spremenili rastne razmere, je pozimi 2018 nadzemni del propadel. Iz korenin so pognali novi poganjki, več debel, ki uspešno rastejo naprej. Volemijo smo presadili na nadomestno rastišče.
Prva volemija, ki smo jo vzgajali v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru, je skoraj do konca življenja na svoji prvotni lokaciji živela v kletki. To so zahtevali gojitelji, saj so bile rastline zaščitene in jih je bilo prepovedano razmnoževati. Kletka se je uporabljala zato, da kakšni zeleni prsti ne bi posegli po potaknjencih. Tudi sadike so bile takrat drage, stale so pravo premoženje. Naročiti so jih smeli le botanični vrtovi.