Ko se je budizem razširil po Aziji, se je srečal s starimi lokalnimi kulturami, in pod njihovim vplivom so tudi znotraj te religije, kot pri vseh ostalih, nastale različne struje, šole in učenja. Nekatere so tako privzele različna prepričanja in prakse - od učenja, da je vsako življenje sveto, do tako bizarne, kot je učenje, kako postati mumija, s čimer naj bi dosegli visoko stopnjo razsvetljenja.
Šest let priprav
Ena takšnih šol je nastala na severu Japonske, v prefekturi Yamagata, v 11. stoletju in obstajala več kot 800 let.
Prvi menih, ki je začel z obskurno prakso je bil Kükai, ustanovitelj šole Shingon v zgodnjem 9. stoletju. Dve stoletji po njegovi smrti je izšel njegov življenjepis, v katerem je bilo zapisano, da v resnici ni umrl, pač pa da se je zazidal in ostal v posebnem meditativnem stanju. Ko se bo ponovno zbudil, je bilo zapisano, bo pomagal drugim doseči stanje nirvane, navišjega razsvetljenja, ki ga je dosegel Buda.
Tako so se nekateri menihi, njegovi sledilci, dali v globoki meditaciji zapreti v grobnice, in upali, da njihova trupla ne bodo razpadla in se bodo spremenila v mumije. Vendar te mumije niso takšne, kot jih poznamo iz Egipta, kjer so telesa po smrti natrli s solmi, smolami, olji in dišavami, pač pa so menihi še za življenja pripravljali telo na to, da se bo po smrti spremenilo v mumijo.
Pred odločitvijo so morali 1.000 dni (skoraj 3 leta) vztrajati pri strogi dieti, ki ji je sledil še en cikel, dolg prav tako 1.000 dni, v katerem so uživali čaj iz skorje drevesa Urushi. Ta človeka sili k bruhanju in povzroča drisko, kar dehidrira njegovo telo, vsebuje pa tudi strup, ki se nabira v koži in preprečuje bakterijam, da bi po smrti začele s procesom razpada.
Ko so priprave bile končane, so se menihi dali zapreti v grobnice, ki so bile dovolj velike, da so tam lahko sedeli v položaju lotusa. V grobnico je bila napeljana cev, skozi katero je vanjo pritekal zrak, da so lahko dihali, v njej pa je bil tudi zvonec, na katerega so morali vsak dan pocingljati in tako so sporočili, da so še živi. Ko se zvonec ni več oglasil, je bil to znak, da je menih umrl. Drugi menihi so potem iz grobnice vzeli cev in jo zapečatili za tisoč dni.
Po tisoč dnevih so jo zopet odprli in preverili, če truplo kaže znake razpadanja. Če temu ni bilo tako in se je truplo spremenilo v mumijo, so ga vzeli iz grobnice, oblekli v bogata oblačila in razstavili v templju, kjer so ga častili.
Če je truplo razpadlo, so ga pustili v grobnici, vendar pa so meniha še vedno častili zaradi njegove vztrajnosti in napora, da bi dosegel razsvetljenje.
Danes je na Japonskem ta proces prepovedan in doslej je znanih samo 24 mumij menihov, ki so proces končali.
Podobno spreminjanje so izvajali tudi menihi na Kitajskem, v Indiji in na Tajskem. Zadnji znani menih, ki je dosegel tovrstno razsvetljenje je bil tajski menih Luang Pho Daen leta 1973, katerega mumija je danes postavljena v templju Wat Khunaram na jugu države.
