Kje delamo starši največjo napako, ko gre za denar in vzgojo otrok?
Vezovišek: »S svojimi navadami nehote in nevede na otroke prenašamo svoje vzorce, prepričanja, sistem, ki pa je v večini primerov daleč od optimalnega. Zakaj? Ker mnogo odraslih z denarjem ne zna ravnati (živijo od plače do plače, čutijo finančni stres). Zatorej je nujno finančni vzgoji nameniti posebno pozornost, sicer bodo naši otroci na istem oziroma na slabšem, kot smo danes mi.«
Juhant: »Pri otrocih ne spodbudimo občutka, da je denar povezan z delom, trudom, da prinaša neke dobrobiti, vendar pa ni najpomembnejša stvar na svetu.«
Milič: »Številni starši imajo precej težav pri razumevanju osnov osebnih financ in naredijo veliko finančnih napak. Opažam, da jih skušajo pogosto pomesti pod preprogo, češ če se ne vidi, problema ni. In če menite, da otrok teh napetosti ne vidi, sliši, čuti, se motite. Spregovoriti ni treba niti besede, pa vedo, kakšen je naš odnos do denarja in premoženja. Številni otroci ga bodo tudi posvojili. Dobra novica pa je, da se številni mladi znajo samoprevzgojiti. O financah začnejo razmišljati drugače kot starši.«
Kako, poleg z zgledom, naučiti otroka ravnanja z denarjem?
Vezovišek: »Zgled, praksa in odkrit pogovor so idealna kombinacija. Starši pogosto mislijo, da učenje otroka poteka tako, da ga posedejo in mu odpredavajo. A v resnici gre za vsakodnevno učenje na konkretnih primerih – kadar gremo v trgovino, dobimo položnico, se nam pokvari avto ali stroj, rezerviramo počitnice po spletu. Vsakodnevne situacije je treba izkoriščati za učni poligon.«
Juhant: »Osnovni pristop za to, da bo otrok znal ravnati z denarjem, ni učenje, ampak vaja. Naš cilj naj ne bo otroka učiti ravnati z denarjem, temveč ga navaditi, da dobi konkretne izkušnje. To pomeni, da morajo otroci vedeti, kako se do denarja pride, kako se ga potroši in kako se denar varčuje. Domača opravila plačujemo npr. le v eni fazi, nekje pri 8, 9 letih – da otroci vidijo, koliko je določeno delo ovrednoteno. Na študentskem servisu preverite, koliko je vredno čiščenje na uro, in otroku lahko plačate za to, da vidi, koliko je moral narediti za ta denar, koliko je to delo vredno. Nikakor pa naj to ne bo praksa; v tem primeru bi namreč moral tudi otrok plačevati mami za zbujanje, vstajanje, kuhanje, likanje, pranje, pomoč pri šolskem delu …«
Milič: »Vse je odvisno od starosti otroka. Najprej mora spoznati vrednost denarja, kaj lahko za neko vsoto dobi. Recimo, štiriletniku damo dva evra, da v pekarni kupi pecivo. To je prvi korak na poti k samostojnosti. Njegova samozavest bo zrasla, saj ste mu dali svobodo. Denar daje svobodo pri sprejemanju odločitev. Ker pa ima omejeno količino denarja, bo kmalu spoznal, da vsega z dvema evroma ne more kupiti. Postavljen bo pred odločitev – kupiti zdaj ali varčevati za nakup potem. Pojasnite mu, da varčevanje ni nič drugega kot nakup, odložen v prihodnost. Starejši otroci lahko spoznavajo svet financ tudi z družabnimi igrami (recimo monopoli, poker itd.) in igricami. V igricah se zbirajo kovanci, in ko se jih zbere dovolj, se lahko opravi preskok na naslednjo stopničko ali izbere drug junak in tako naprej. Nekatere igre so strateške narave, kjer je potrebno načrtovanje. Tu lahko mladim pojasnimo načrtovanje financ in varčevalne cilje.«
Kako preusmeriti otrokovo močno željo po tem, da si mora takoj, ko dobi denar, nekaj kupiti?
Vezovišek: »Ključno je, da otroka čim prej seznanimo s sistemom pravilnega razporejanja denarja in načrtovanjem porabe. To bo postalo del njega in bo ta sistem preprosto prenesel naprej, v fazo osamosvojitve.«
Juhant: »Otroka je treba navaditi, da da na stran za hujše čase vse, kar je, npr., več kot štiri evre. Če ima trenutno neko večjo željo, npr. skiro, pa delež tega denarja razdeli še v varčevanje za skiro. To je del denarja, ki ni dosegljiv. Če npr. otrok dobi šest evrov žepnine na teden, naj da en evro takoj na stran za hude čase, en evro pa za skiro. Če mu je babica podarila 30 evrov, s štirimi evri počne, kar želi, en evro da na stran za hujše čase, 25 evrov pa doda varčevalnemu znesku za skiro. Tako se veliko hitreje približa svoji želji. Zelo velika napaka staršev je, da otroke navadimo na to, da si izposodijo denar, da jim, npr., rečemo: okej, pojdimo po skiro, manjka ti še toliko in toliko, torej ti zdaj tri mesece ne bomo dali nič denarja, da odplačaš skiro. Tako ravnanje vodi izključno k temu, da se bo otrok navadil porabiti denar, ki ga (še) nima.«
Milič: »To ni problem otroka, temveč starša, ki mu ni postavil meje in povedal, da vsega ne more dobiti takoj. Spomnimo se primera iz pekarne. Če hoče otrok kupiti pecivo, ki stane tri evre, sam pa ima dva, staršu ni treba v tistem hipu in zadregi odpirati denarnice, da bi pokril razliko, temveč to lahko izkoristi za lekcijo. V življenju bo veliko trenutkov, ko ne bomo mogli takoj priskočiti na pomoč, veliko pa bo tudi situacij, ko morda sploh ne bomo mogli finančno pomagati otroku.«
Kdaj dati otroku prvo žepnino in zakaj prav takrat?
Vezovišek: »Sem zagovornica tega, da otroku ne dajemo žepnine kar tako in še posebej ne, ko so še čisto majhni, saj bo s tem izgubila pravi pomen. Žepnino mu damo takrat, ko lahko prevzame del obveznosti, to pa je v večini primerov konec osnovne šole ali ob prehodu v srednjo šolo.«
Juhant: »Žepnino se daje zato, da otroka učimo ravnati z denarjem. Najbolje je začeti v prvem razredu, otroku dajemo žepnino tedensko in ne mesečno, in sicer zato, da dobi na leto 52 in ne le 12 izkušenj.«
Milič: Odvisno od otroka, zagotovo pa med 7. in 9. letom. Žepnina je vadbeni denar. Z njim se otrok uči osnov osebnih financ. S tem denarjem damo otroku tudi svobodo, da se odloča, kako ga bo potrošil. Staršem odsvetujem, da narekujejo otroku, kako lahko ta denar porabi. Finančne napake ne bodo usodne, saj gre praviloma za nekaj evrov žepnine, lekcije iz tega pa so lahko zelo dragocene. Napake je treba analizirati in se iz njih učiti. Starše spodbujam tudi, da otroku odprejo bančni račun. Ker se je v času koronakrize spodbujalo brezgotovinsko poslovanje in glede na pobude po digitalnem evru, je prav, da otroka navajamo tudi na plačevanje s kartico (prve lekcije lahko usvoji tudi z igro monopoli – ultimativno bančništvo). Poleg tega ima otrok denar na enem mestu, s tem pa se izogne temu, da bi ga izgubil, uničil … Na drugi strani pa imamo kot starš tudi možnost vpogleda v 'poslovanje' otroka. Marsikomu se bo zdelo to preveč ekstremno, toda časi so se spremenili. In ko bodo naši otroci odrasli, bo gotovina verjetno preteklost.«
Koliko žepnine naj dobi otrok v posameznih obdobjih in kateri stroški naj bodo vključeni vanjo?
Vezovišek: »Žepnina naj vključuje znesek, ki ga otrok nameni za plačilo svojih obveznosti (recimo telefon, vozovnica in druge obveznosti), ter del, ki ga nameni za male in velike želje. Znesek žepnine se viša s prevzemanjem obveznosti in z zrelostjo otroka, saj so otroci različni.«
Juhant: »Količina je odvisna od tega, koliko denarja lahko izločimo na leto, to si moramo izračunati mi, starši. Če so prihodki dobri, je vrh številka razreda, v katerem je otrok v drugem triletju, torej v petem razredu predlagam pet evrov, v šestem šest, v devetem devet, če si starši seveda to lahko privoščijo. Lahko je seveda tudi več, če vemo, da bo otrok velik del varčeval ali drugače obravnaval denar z varčevanjem. Pomembno je, da si otrok vsak izdatek zapiše, da spremlja, kam da denar, da dobi vpogled v to, kar zapravi. Pri tem mu ne solimo pameti, da si je, npr., kupil kostanj, namesto da bi doma spekel tistega, ki smo ga nabrali v gozdu, skupaj z njim pa lahko opazimo, kolikšen strošek je bil ta kostanj. Šolske potrebščine kupimo starši – do nekega zneska. Jaz kot starš sem, npr., pripravljen plačati za šolsko torbo 40 evrov. Otrok hoče tisto, ki stane 60. Odgovorim mu, da jo lahko kupimo in da dam za to, da si izpolni željo, polovico. Potem se otrok odloči sam, ali si tako zelo želi dražjo torbo, da bo zanjo prispeval svoj denar, ali ne.«
Milič: »Mlajšim damo nekaj evrov, starejšim pa nekaj desetakov, odvisno od zmožnosti starša. S tem denarjem gre lahko s prijatelji na pico ali v kino, lahko si kupi knjigo ali oblačilo, lahko varčuje. Trošenje je odvisno tudi od tega, kje se otrok giblje in kaj počne. Starši naj otroke naučijo tudi dobrodelnosti, naj otrok podari kak evro tistim, ki so v stiski. Ta izkušnja je neprecenljiva. Najstnike, ki želijo zmogljivejši pametni telefon ali računalnik, naj starši spodbudijo k študentskemu delu. Tisto, kar kupijo s svojim denarjem, tudi bolj cenijo.«
Kdaj naj otrok začne priložnostno služiti in zakaj takrat?
Vezovišek: »Za otroka je super, če začne prve izkušnje dobivati čim prej –torej se ne omejujejo na starost. Če smo sami podjetniki, ni nič narobe, če otroka skozi igro vključujemo v svoje delo. Kadar pomaga, pridobiva ročne spretnosti, uči se komunikacije z ljudmi, večopravilnosti, odgovornosti, timskega dela. Za delo je potem tudi ustrezno nagrajen. Sicer pa je ključno, da ga poslušamo in ne silimo v delo, če mu to še ni blizu.«
Juhant: »Takoj po osnovni šoli, ko se lahko uradno zaposli, naj pridobi izkušnje dela, služenja, ravnanja z večjo količino denarja. Ni pomembno, kaj dela, največja izkušnja bo to, da bo imel nad sabo ljudi, avtoritete, četudi ne razmišljajo najbolje in so drugačne, kot si otrok misli, da naj bi bile. To ga lahko spodbudi tudi k zavzetejšemu delu v šoli.«
Milič: »Takoj, ko je to možno. Že pri 15 letih lahko dela prek študentskega servisa. Bolj kot zaslužek je pomembno, da spoznava različne poklice, oddelke, podjetja. Da gradi svoj karierni portfolio ter mrežo poznanstev in zvez, ki mu bo prišla prav, ko bo iskal službo. Višina urne postavke naj ne bo vedno motivacija za opravljanje nekega dela, v teh letih je pomembneje, da mladi odkrijejo, kaj želijo početi v življenju. To je vredno več kot evrske razlike v urni postavki. Opravlja naj različna dela. S tem dobiva tudi širino.«
Koliko naj otrok dela prek študentskega servisa in koliko naj v srednješolskih letih že finančno skrbi sam zase?
Vezovišek: »Ni univerzalnega pravila, saj je vsak otrok drugačen, preference družin so različne. Pa vendar bi priporočala, da otroku omogočimo pridobivanje izkušenj, takoj ko jih tudi uradno lahko začne pridobivati. Torej od 15. leta naprej.«
Juhant: »Otrok naj gre delat z namenom, že ob prijavi na delo naj ve, kam bo šel prisluženi denar. Veliko dijakov že dela, vendar ne varčujejo in sploh ne vedo, za kaj bodo porabili prisluženi denar. A vemo, da si vsak 15-letnik želi izpit za avto, in do 18. leta lahko zanj privarčuje; spodbudimo ga, da bo imel cilje, ki si jih bo lahko izpolnil. Obenem opazujmo, koliko si lahko otrok privošči dela poleg šolskih obveznosti, da se ne bo sesul, šola zaradi dela nikakor ne sme trpeti. Pazimo tudi, da otroku v nedeljo ne naložimo preveč obveznosti, če dela v soboto.«
Milič: »Kolikor mu čas dopušča. Spoznala sem denimo dijake, ki so delali kakšen dan v vikendu na mesec, pa tudi takšne, ki so občasno delali kak dan ali dva med tednom popoldne po pouku. Sicer pa zagotovo med poletnimi počitnicami, vsaj kakšen mesec. Največ odneseš, če okusiš svet na lastni koži. Dijaki na izmenjavi za en semester v tujini npr. spoznajo, kako je, če moraš preživeti mesec z omejenim budžetom in vse financirati sam. Tudi sama imam to izkušnjo, od doma sem šla pri 17 letih. Živela sem v dijaškem domu in pospešeno spoznavala osnove osebnih financ preko napak. Teh je bilo res veliko. Spoznala pa sem tudi starše, ki otrokom ne dovolijo delati, češ da imajo dovolj denarja in zato otroku ni treba delati. Mislim, da to ni najboljše sporočilo. Žal pa sem spoznala tudi dijake, ki so morali delati, da so staršem pomagali pri plačevanju položnic. To breme je za otroka preveliko.«
Kaj se vam še zdi zelo pomembno, da starši vedo v povezavi z denarjem?
Vezovišek: »Otroka nikar ne ustavljajmo, kadar nam postavlja vprašanja, povezana z denarjem, temveč se potrudimo in mu odgovorimo na način, ki bo njemu blizu – s primerjavo. Obenem ga pustimo, da si sam določi svoje cilje. Mi mu potem le pomagajmo raziskati možnosti, ki obstajajo, da jih bo dosegel.«
Juhant: »Nikar ne učite otrok, kako naj delajo z denarjem, kadar nimate denarja. Poskrbite, da ga nekaj je, ne obremenjujte se s tem, koliko ga imate. Obstajajo metode, kako otroke naučiti ravnati z denarjem, četudi ga je malo. Iz moje prakse: mama je dala račune in denar, ki ga je imela, na mizo. S sinom sta k vsaki položnici položila potreben denar in fant je videl, da ni ostalo skoraj nič. To ga je spodbudilo, da se je zavzeto učil, da sam ne bi bil nikoli v taki stiski z denarjem.«
Milič: »Starši, najprej poskrbite zase, da boste lahko skrbeli za druge. Izobrazite se. Pazite, komu verjamete. V Sloveniji ni neodvisnih finančnih svetovalcev, so prodajalci finančnih produktov, ki niso nujno najboljši za nas. Če nimate znanja, tako ali tako ne veste, ali je dober za vas ali ne. Finančna nepismenost nas lahko precej stane in ogrozi ne le našo finančno varnost, temveč tudi otrokovo.«
