Če smo ljudje v čem dobri, je to ubijanje drugih vrst. Nikjer ne to velja bolj, kot v Avstraliji, kjer je ljudem po naključju uspelo iztrebiti na stotine avtohtonih vrst ali pa jih uvrstiti na seznam ogroženih.
Prav zaradi tega je neuspeh na tem področju - natančneje velika vojna emujev leta 1932 - še toliko bolj zanimiv.
Prvi tresljaji
Težave za Avstralijo so se začele kmalu po prvi svetovni vojni, kjer je izgubila veliko mož.
Preživeli, ki so se vrnili, so imeli težave s prilagajanjem na civilno življenje. Hkrati je bila obsežna notranjost celine še vedno izredno nerazvita. Avstralska vlada je bila prepričana, da lahko reši dve muhi na en mah in je z zakonom o domačijah dodelila vsakemu veteranu nekaj zemlje.
Načrt se je izjalovil, saj se je skoraj takoj pojavilo prekomerno kmetovanje, prekomerno ali nezadostno namakanje in na splošno je prihajalo do netrajnostnih kmetovalnih praks. Deloma je bil za neuspeh kampanje krivo tudi to, da ima notranjost Avstralije zelo suho in nepredvidljivo podnebje, v katerem so suše pogoste.
Ko pa je notranjost celine izjemno suha, se avtohtone živali v iskanju hrane in vode selijo proti obrobju. In prav hrane in vode je na kmetijah v izobilju. Tako je ob koncu 20. let prejšnjega stoletja začelo prihajati do prvih nekaj valov potepuških emujev, ki pa so vse do leta 1932 ostajali v majhnih skupinah in jih je bilo enostavno odgnati s kmetij.
Obraz sovražnika
Na začetku je bilo emuje enostavno prestrašiti, saj so veliki, razmeroma nežni rastlinojedci. Imajo sicer ogromne in močne noge s kremplji, s katerimi bi lahko povzročili veliko škode, a če jih pustimo pri miru, se ponavadi v velikem loku izognejo potencialnim grožnjam.
Emuji lahko v enem dnevu pojedo ogromne količine rastlin. Že en sam emu lahko v nekaj urah iztroši vrt, dovolj velika jata pa uniči celo polje. Emuji so pravzaprav dinozavri s kljunom in perjem. Razen kljunov se skoraj ne razlikujejo od rastlinojedih teropodov, kot sta gallimimus in avimimus.
Emuji nimajo niti kril, saj njihovi predniki niso nikoli leteli, podedovali so le ostanke rok s kostmi in kremplji, a brez mišic in kit, ki bi jih nadzorovale. Njihove roke le visijo na prsih kot veliki uhani pod njihovim perjem.
Pomanjkljivosti rok pa te živali več kot nadoknadijo z nogami. V polnem teku lahko na odprtih ravnicah dosežejo hitrost skoraj 50 kilometrov na uro, udarijo pa z enako močjo kot kenguru. Ko so jezni, lahko tudi kljunejo.
Poleti leta 1932 se je iz puščave v iskanju hrane pojavila jata 20.000 lačnih dvometrskih dinozavrov.
Pritožbe in pozivi
Prvi odzivi veteranov, katerih kmetije so bile izropane od jate emujev, so bili predvidljivi. Ptice so poskušali, kot jim je bilo v praksi, odgnati z nekaj streli puške. Toda velike jate jim ni uspelo prestrašiti.
Samo streljanje na jato tudi ni bilo izjemno koristno, saj v kolikor strelec ni zadel živali v glavo, se je ta še naprej vračala. Emuji namreč (podobno kot dinozavri) zelo počasi krvavijo. Kot rastlinojede živali pa imajo ogromno črevesje, ki zavzema večino telesne votline in je zato malo verjetno, da bi z enim strelom zadeli življenjsko pomemben organ. Poleg tega jih je bilo na tisoče.
V obupu so kmetje organizirali sestanke in se odločili za pomoč prositi ministrstvo za obrambo. Kmalu so pod poveljstvom majorja G. P. W. Mereditha sestavili elitno bojno enoto, katere naloga je bila pobiti ali pregnati vse emuje, ki bi se približali kmetijam, ne glede na smrtne žrtve in potrošnjo državnega materiala.
Vojna
Oktobra 1932 se je posebna enota vkrcala na tovornjake in se odpravila na vojno območje velike vojne emujev. Deževje je sprva upočasnilo delo, a je bila ekipa že v začetku novembra pripravljena.
Bolje rečeno, mislili so, da so pripravljeni. S seboj so prinesli le 10.000 nabojev za strojnico, kljub temu da je bila “grožnja” dvakrat številčnejša. Skupina elitnih vojakov je bila v svojo zmago tako prepričana, da so najeli celo snemalca iz Fox Movietone.
Prvo akcijo so izvedli 2. novembra. Izvidniki so opazili čredo približno 50 emujev, ki so se skrivali v med drevesi, nekoliko oddaljeni od ceste. Ker je bilo zaradi zaraščenosti zelenja težko streljati nanje, je Meredith svojim možem ukazal, naj jih preženejo v zasedo. A namesto da bi storili to, kar bi vsaka druga žival, in se čredno pognali direktno proti strelskim gnezdom, so se emuji razpršili in v kaotičnih vzorcih tekali sem ter tja po celotnem območju, občasno se celo ustavili, da bi si odpočili in se najedli. Celotna čreda se je ves čas držala izven dosega strojnic.
Po več podobnih “akcijah” je mojor Meredith v poročilu nadrejenim zapisal, da so pobili “na stotine ptic”, čeprav so lokalni prebivalci kasneje priznali, da jih je bilo verjetno manj kot 50.
"Prehitri so, vdamo se"
Vojaki v enoti so dokaj hitro razumeli, da iz te moke ne bo kruha. Tudi če so našli veliko jato ptic in začeli streljati nanje, so se zaradi svoje izjemne hitrosti vse ostale razpršile že po nekaj strelih.
Akcijo so zaključili 10. decembra in može odpoklicali. Poslednje Meredithovo poročilo je trdilo, da so porabili 9.860 metkov in ubili 986 emujev - torej točno deset metkov na mrtvo ptico, kar sovpada s pričevanjem lokalnega kmeta, ki je vsaj dva tedna po koncu “vojne” povozil in ubil emuja. V truplu ptice je našel devet metkov, ki pa je očitno niso ubili.
Mir in sprava
Zdi se, da se je Avstralija naučila lekcije iz velike vojne emujev. Ko so kmetje leta 1934 ponovno prosili vlado za vojaško pomoč, so bili zavrnjeni. Prav tako leta 1943 in 1948.
Namesto tega je vlada namenila denar za nagrade kmetom, ki so “odstranjevali” te ptice, kar se je izkazala za izjemno učinkovito. Samo leta 1934 je bilo izplačanih skoraj 58.000 nagrad.
Avstralski politiki so večkrat izjavili, da bi morali za udejstvovanje v veliki vojni emujev borci prejeti častne medalje - in vse medalje podeliti emujem, ki so bili očitni zmagovalci.
