Gregor Kofler, 41-letni Mojstrančan, je že pri 19-letih postal gorski reševalec, naslednje leto alpinist, nekaj let pozneje pa še alpinistični inštruktor. Profesor športne vzgoje je danes gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA, učitelj smučanja III, učitelj teka na smučeh, v prvi vrsti pa, kot pravi, ponosni mož žene Anite in oče treh sinov. Gregor je moški, iz katerega energija dobesedno seva. Ko pripoveduje o tem, kako živi njegova družina, se mi zdi, da živijo v doživljajskem parku. »Odkar sem postal oče, ves svoj čas posvečam samo družini in športni agenciji, ki sva jo leta 2007 ustanovila z ženo.«
Oba z ženo sta profesorja športne vzgoje. Bila sta sošolca, skupaj sta celo napisala diplomsko nalogo. Tudi žena je plezalka, od nedavnega mednarodna planinska vodnica. Domnevam, da vam popolnoma zaupa, kadar se s starejšima sinovoma odpravite na zahtevne plezalne ture.
Res mi popolnoma zaupa. Marsikomu se zdi otroke na take ture voditi nepojmljivo, za naju, ki sva s tem rasla, pa je nekaj normalnega. Je pa res, da se podvigov nikoli ne lotevam na vrat na nos. Sinove sva v to uvajala postopoma in z veliko motivacije. Tudi mene so v otroštvu tako uvajali. Glavno vlogo pri tem, da sem danes gorski vodnik in alpinist, sta imela moj oče in pokojni stric, član zame najbolj fascinantne alpinistične ekipe Mojstranške veverice. Z očetom, ki je bil od nekdaj moj vzgled, sva veliko plezala skupaj. Plezati sem začel s šestimi leti, v tem letu sem tudi prvič stal na vrhu Triglava. Prvo alpinistično smer sem preplezal z 12. leti, ko sem bil star 15 let, pa sva se z očetom odpravila na alpinistično odpravo na Mont Blanc. Zdaj na podoben način v plezanje in tudi druge športne aktivnosti uvajam svoje sinove.
Koliko so bili stari sinovi, ko ste začeli?
Dve, tri leta. Začeli smo s hojo po sprehajalnih poteh okoli naše vasi. Otroci so ob zgodbicah o hribih, pa o palčkih in vilah in ob resničnih prigodah brez posebnega truda prehodili nekaj kilometrov. Potem smo razdalje povečevali in začeli osvajati najprej okoliške hribčke, potem hribe. Kadar sva šla z Anito plezat, sta bila otroka zraven. Hitro sta dojela, kako se je treba oprijeti skal. Enako je bilo s kolesarjenjem. Začeli smo s poganjalčkom. Najmlajši Rožle je z njim prevozil tudi do pet kilometrov, danes, ko ima pet let, jih prekolesari 25. Ko sem fante peljal na Triglav, Tomaž je bil prvič na njem pri šestih, Miha pri petih, Rožle pa pri petih in pol, niso imeli nobenih problemov. Ko sem na Triglav peljal Tomaža, sem ga zamotil s pripovedovanjem zgodb, Miha je imel za motivacijo družbo prijateljev, Rožletu, ki je šel na Triglav z Anito, pa je bilo treba malce pomagati.
Tomaž je šel, ko je bil star sedem let, že plezat v Triglavsko severno steno. Preplezal je slovensko smer. Lani julija pa ste izvedli za večino ljudi neverjeten družinski podvig. Z 11-letnim Tomažem in devetletnim Mihom ste šli na Triglav čez del severne stene, žena pa je šla do Kredarice z mlajšim, 4,5-letnim Rožletom, po navadni poti.
To smo hoteli narediti že pred dvema letoma, pa se nam zaradi slabega vremena ni izšlo. Lani pa nam je tridnevni pohod, ko smo šli preko Triglavske severne stene v Dolino sedmerih jezer in do Bohinjskega jezera, uspel. S starejšima sem se prvi dan podal preko kratke nemške smeri, ker je spodnji del originalne nemške smeri (ta gre po severnem grebenu direktno na vrh Triglava) podrt in nevaren, smo ta del spustili in šli do Kugyjeve police, od tam pa na Zahodno triglavsko planoto in potem na greben. Od tam pa do Kredarice in naprej do vrha Triglava. Naslednji dan smo šli od Kredarice preko Planike in Hribarice do Zasavske koče na Prehodavcih. Zadnji dan pa od Prehodavcev preko čudovite doline triglavskih jezer do planine Blato in potem do Bohinjskega jezera, kamor smo se šli kopat. Kopanje je bilo nagrada za uspešen tridnevni pohod.
Tudi letos ste otroke nagradili s kopanjem, ko ste se od doma preko Vršiča s kolesi odpeljali v Izolo. V petih dneh ste prekolesarili 230 km in prevozili 3.800 višinskih metrov. Ste tokrat mlajšega sina pustili doma?
Ne. Midva z Rožletom sva kolesarila skupaj. Na sedež mojega kolesa sem namreč pripel priklopno polkolo. Vsak dan smo naredili med 40 in 60 kilometri. Prvi dan je bil eden najtežjih, ko smo šli čez Vršič do Bovca. Četrti dan pa nam jo je na poti, ko smo se peljali iz Preserij čez Štanjel do Lokev, zagodel dež in nas je del poti s kombijem peljal moj oče. Ta dan smo si potem popestrili z obiskom vojaškega muzeja. Tudi sicer sem se potrudil, da sem poiskal nastanitve z bazenom, da so se fantje lahko zabavali. Zadnji dan pa Izola, kopanje v morju in dobro kosilo.
Zelo simpatično ste obeležili začetek šolskega leta. Mimogrede, oba fanta sta kljub temu, da sta ves čas aktivna, Tomaž trenira tudi judo in se uči kitaro, Miha na Jesenicah trenira hokej, v šoli ves čas odlična. Povejte, kako ste torej fante razveselili ob začetku šolskega leta?
Pozno popoldne smo šli na bližnji hrib. Tam smo si pripravili večerjo, se igrali viteze in prespali. Ko smo ležali v spalnih vrečah, smo zrli v nebo in občudovali Mlečno cesto, ki se je to noč videla izvrstno. Zjutraj nas je pozdravilo sonce in prekrasni razgledi na nam ljube gore. Po zajtrku smo se ob šestih odpravili v dolino, da sta šla starejša v šolo. Sicer pa za otroke taka dogodivščina ni bila prva. Lani so si enako privoščili s svojimi prijatelji.
Vsako leto otroka za kakšen teden vzamete tudi iz šole in greste na potovanje. Letos boste šli na sever Španije.
Španija nam je zelo pri srcu. Pred leti smo bili na jugu, tam smo plezali, pohajali in bili tudi samo turisti. Letos gremo na sever. Tam imajo namreč super plezališča, blizu pa še vroče vrelce, v katerih se bomo namakali. Potujemo s starim predelanim kombijem. Vsako popoldne nekje parkiramo, da otroka lahko delata za šolo. Za prihodnje leto načrtujemo, da bi šli spomladi še na Norveško.
Vaši otroci imajo srečo, da z gibanjem živijo že od rojstva. Kaj svetujete staršem, ki želijo otroke naučiti gibanja in jih odvrniti od ždenja pred ekrani?
Otroke je na gibanje treba navajati zelo zgodaj in postopoma. Danes je možnosti za to ogromno. Na spletu je veliko informacij o tematskih poteh za otroke. Ko smo Rožleta enkrat peljali po tematski poti okoli Blejskega jezera, je tako padel v zgodbo »ne razjezimo blejskega Zlatoroga«, da je čisto pozabil na to, da hodi. Mimogrede smo obiskali šest postaj, tam je preko igre spoznal tudi, kako pomembno je varovanje okolja za prihodnost. Z rešenimi nalogami je nazadnje premagal jezersko pošast. To je že eden od načinov, kako motivirati majhnega otroka za hojo. Ko se privadi hoje, napornost vadbe povečujemo. Otrokom se zelo dobro zdi, ko vidijo, da zmorejo. Kmalu pa tudi telo spozna, da mu gibanje koristi. In potem jih ni treba nič več priganjati, saj si sami želijo še. Moja starejša sta za pravljice zdaj že prevelika, tako da si na pohodih čas krajšamo tudi z resnimi debatami, včasih pa ponavljamo kakšno snov za šolo.
O združevanju družine in poklica:
»Z Anito sva imela idejo, da bi nekaj naredila za otroke. Organizirala sva gibalne urice za predšolske otroke, tečaje rolanja, teka na smučeh, plezanja, smučanja ... Kljub temu da sva oba zraven še delala – jaz kot profesor športne vzgoje, najprej na gimnaziji Jesenice, ko se nama je rodil prvi sin, pa sem sprejel delo za polovični delovni čas v CŠOD Planica, Anita pa kot športna pedagoginja in varstvena delavka v CUDV – se nama ni izšlo. Otrok je na našem koncu premalo, zato sva dejavnost razširila še na odrasle. Danes se ukvarjava z gorsko-vodniškimi in gorniškimi programi, kot so plezanje, pohodi, večdnevni izleti, turno smučanje, tečaji varnega gibanja v feratah ali gorah, tako doma kot v tujini. Ker sem uspel starejša sinova navdušiti za plezanje, lahko sedaj odlično združujem družino in poklic.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
