Pri nas krajev, kjer bi strašilo, ni tako veliko, kot na primer v Angliji ali na Irskem, ker straši takorekoč za vsakim vogalom. Že od nekdaj pa so za kraje, kjer straši ali pa so zakleti, pri nas veljali kraji, kjer se je zgodila kakšna nesreča, ali je tam kdo umrl, vendar so ti znani pretežno lokalnim prebivalcem. Kljub temu pa jih je nekaj, ki so pridobili "širšo slavo" zaradi strašenja.
NOVI IN STARI DVOR PRI RADEČAH
Strašenje v teh dveh gradovih je najstarejša omemba strašenja na Slovenskem, saj je o njem pisal v sloviti "Slavi Vojvodine Kranjske" slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasor. V delu je napisal tri strani dolgo poročilo o prikazovanju duha Marije Elizabete pl. Gallenberg, lastnice obeh gradov. Duh grofice, ki je umrla kakšnih 30 let pred tem, se je prikazoval grajskemu osebju, lastniku dvorca Sigmundu Viljemu baronu Čečkerju in lokalni duhovščini med 15. in 25. januarjem 1684. Prva je rožljanje in šuštenje, kot bi kdo nosil verige in obleke, ponoči slišala grajska kuharica Ana. Za pomoč je prosila hlevarja, ki pa je z njo v sobi ostal le kratek čas, saj je duh oba zgrabil za glavi. Hlevar je prestrašen pobegnil, kasneje pa je hudo zbolel. V naslednjih dneh je nevidni duh za glavo zgrabil tudi služabnici Marinko in Mico, v vse skupaj pa se je vpletel tudi župan Anže Juričko. Ob njegovem obisku so se vsi zaklenili v sobo in ugasnili luč. To je duha opogumilo, da se predstavil in dejal, da je bil Novi dvor nekoč njegov in da zahteva trideset maš, potem pa izginil. Nazadnje je vsa zadeva prišla celo na škofijsko sodišče, ki je na koncu kljub sumom v izpovedi molče priznalo, da se je na obeh graščinah živim res prikazal duh pokojnice.
Grad Novi dvor je veliko kasneje prišel v last države in v njem so ustanovili prevzgojni dom za mladoletnike. In leta 2014 je časnik Slovenske novice poročal o tem, da se gojenci pritožujejo nenadnim samodejnim zapiranjem vrat, odpiranjem vodovodnih pip in podobnim. Menda so pojavi prenehali, ko je grad obiskal zaporniki duhovnik.
GRAD RAJHENBURG
V današnji Brestanici stojita dva gradova. Večji, zgornji in manjši spodnji, ki ga imenujejo tudi Turn. V večjem so nekoč hranili precej grozljiv spomin - prestreljeni lobanji dveh bratov. Brata naj bi bila zadnja iz rodu vitezov Rajhenburških, ki so gradova zgradili. Eden je imel v lasti zgornji, drugi pa spodnji brestaniški grad.
Oba gradova pa naj bi bila povezana s podzemnim rovom. Brata se nista marala in nekega dne sta, ko sta se uzrla na oknih, pograbila orožje, ki sta ga imela pri sebi, pomerila drug proti drugemu in ustrelila. Oba sta dobro merila in drug drugega zadela v glavo. Njuni lobanji so nato še dolgo hranili v grajski kapeli. In če so ju obrnili eno proti drugi, je v kapeli začelo močno šumeti in prasketati. Duhova obeh bratov pa naj bi se še danes sprehajala tako po gornjem kot po spodnjem gradu.
GRAD PIŠECE NA KOZJANSKEM
V tem gradu naj bi strašilo v velikem romanskem stolpu, kamor naj bi lastniki pred stoletji zaradi družinskih razprtij zazidali mlado deklico. Vendar je niso pustili kar tako umreti, pač pa so jo hranili skozi lino. Deklica je umrla šele po sedmih desetletjih jetništva, ves ta čas pa se je v svoji ječi igrala s punčkami. Njen duh naj bi še danes taval po stolpu.
GRAD NEGOVA
Grajski gospodje, lastniki gradu Negova v bližini Gornje Radgone so imeli v tamkajšnji cerkvi rezervirano klop, na katero ni smel sesti nihče drug. Nekoč pa je grofica, ko je prišla od maše na sebi našla uš, kar je pomenilo, da je na njeni klopi sedel nekdo drug. Za to kriminalno dejanje je obtožila neko žensko, ki so jo zaprli v grajski zapor in jo tam mučili, dokler ni umrla. Ko so grad prevzeli novi lastniki, so iz celice v grajski kleti velikokrat slišali grozljive krike. Duha so skušali pregnati, vendar brez uspeha. Ob nočeh s polno luno pa naj bi še danes iz grajske kleti prihajali vzdihi, tožbe in kriki. Legenda pravi, da bo duh izginil, ko bo v celico stopil človek brez greha.
HOTEL BELLEVUE
Niso pa samo gradovi prizorišča, kjer naj bi strašilo. Eden od krajev je nekdanji hotel Bellevue, katerega bedni ostanki še danes stojijo nad ljubljanskim Tivolijem. Nekoč je to bil ponos Ljubljane in njegovih lastnikov, danes je zgradba popolnoma propadla. Vendar naj bi v njej strašilo. Legenda pravi, da naj bi v hotelu na poročno noč prenočila mladoporočenca. Vendar se je tiste noči nekaj zgodilo in mlada žena je umorila svojega moža, nato pa še sebe. Ker zaradi njenega dejanja njen duh ni našel miru, je začel strašiti v hotelu in nekateri so duha tudi krivili za žalostno usodo, ki jo je doživel nekdanji hotel. Zgradba hotela je danes preveč nevarna za obiskovalce, še vedno pa naj bi bila v zgornjem nadstropju v omari zaklenjena okrvavljena poročna obleka, iz hiše pa naj bi ob nočeh bilo slišati krike.
ZLOUDJOVA PÜŠA
Ob robu Benedikta v Slovenskih goricah, ob pokopališču, stoji gozd, v katerem je sicer priljubljena sprehajalna pot domačinov. Vendar samo podnevi. Ponoči se namreč v gozdu dogajajo čudne reči. Prikazujejo se bitja z rogovi, repi in žarečimi očmi, v gozdu pa je moč slišati nenavadne glasove. Včasih v njem zagorijo ognji, okoli katerih plešejo peklenščki, zato je gozd dobil ime Zloudjova Püša - Zlodejev gozd.
