Malo je družbeno-kulturnih pojavov, ki bi bili tako pomembni, brezčasni in vplivni kot je to britanski rock band The Rolling Stones, ali po domače "Rollingi" - ali "Stonesi".
Večni
Že skoraj 60 let so na sceni in kljub nekaj majhnim zamenjavam v sestavi in različnim fazam uspeha so ustvarili kariero, ki ji ni para med karierami glasbenih skupin.
Za mnoge so ne le najboljša rock'n'roll skupina vseh časov, ampak tudi najboljša glasbena skupina vseh časov. Zanimivo pa je, da jih je revija, ki nosi prav njihovo ime, "Rolling Stone", ena najvplivnejših glasbenih revij na svetu, Rollinge uvrstila šele na četrto mesto največjih umetnikov vseh časov. Pred njih je uvrstila Elvisa Presleya, na drugo mesto Boba Dylana, na prvo pa - Fab Four, tribute skupino zasedbe Beatles. Prav rivalstvo Rolling Stones ali Beatles je bilo tisto, ki je zaznamovalo prvih deset let njihove kariere, ampak o tem več kasneje.
"Vsaj dve leti je občinstvo bilo glasnejše od nas ..."
Začetki banda, vsaj simbolično, segajo že daleč pred njihov prvi koncert ali sploh prvo sestavo. "Srce in duša" banda, Mick Jagger in Keith Richards sta se namreč poznala že od zgodnjega otroštva in bila prijatelja. Potem pa se je družina Jagger odselila in fanta se nista srečala vse do leta 1961, ko sta se srečala na neki železniški postaji. Richards je opazil, da ima Jagger pod roko plošče Chucka Berryja in Muddyja Watersa in začela sta se pogovarjati o glasbi. In pogovor je imel za posledico ... no, enega največjih rock bandov vseh časov.
Od kje ime "Rolling Stone"?
Vendar je bil v resnici multiinstrumentalist Brian Jones, ki je band spravil skupaj. Ko sta mu Richards in Jagger poslala neke posnetke, je Jones, navdušen nad R&B in bluesom, sklenil, da ju priključi svojemu bandu, kjer sta že igrala bobnar Charlie Watts in klaviaturist Ian Stewart. Začeli so igrati skupaj in dolgo časa sploh niso imeli imena. Nekoč pa je Jonesa preko telefona intervjuval novinar nekega glasbenega časopisa in ga spraševal o njegovem novem bandu. Ko ga je vprašal za ime skupine, je Jones na tleh zagledal ploščo blues banda Muddy Waters in takoj odgovoril: "Rolling Stones". "Rolling stone" je bil namreč naslov enega od komadov banda Muddy Waters.
Prvič so kot Rolling Stones nastopili v klubu Marquee Club v Londonu in igrali predvsem čikaški blues, kmalu zatem pa so odšli na prvo britansko turnejo. In čeprav so še vedno igrali predvsem čikaški blues, so se vedno bolj obračali tudi k rock'n'rollu in iskali "svojo pot". "V bistvu smo igrali slabega Chucka Berryja," se je kasneje spominjal Brian Jones. Keith Richards pa je o začetkih povedal: "Vsaj dve leti je občinstvo bilo glasnejše od nas, pretežno kričeče najstnice. Včasih je Jones sredi komada začel nenadoma igrati melodijo iz risanke o 'Mornarja Popaja', vendar itak nihče ni slišal ničesar. Najbolj je po moje trpel Charlie Watts. On je bil resen glasbenik, jazzist, in kar naenkrat je igral pred histeričnimi 13-letnicami, ki so bile vse vlažne od vzburjenja, in si mislil: 'Kaj se je zgodilo z bluesom?'."
Fantje so si namreč nadeli modernejši videz in si puščali dolge lase, kar je bilo za tiste čase nekaj nezaslišanega, najstnice pa so norele. Postali so tako popularni, da so vse do leta 1966 nastopali skoraj vsak dan. Imeli so od 250 do 300 koncertov na leto. In histerija njihovih obiskovalk je včasih bila tako huda, da so organizatorji fante prosili, da zapustijo prizorišče.
"Si za Beatle ali Stonese?"
Počasi so se popolnoma obrnili v rock'n'roll in začeli igrati predvsem svoje komade in kmalu postali št. 2 v Veliki Britaniji - takoj za Beatlesi.
Rivalstvo med Beatli in Rollingi je skoraj tako slavno, kot oba banda. "Si za Rollinge ali Beatle?" je bilo vprašanje, ki je ostalo med ljubitelji rocka in rock'n'rola še dolgo potem ko Beatlov že ni bilo več. Rivalstvo je na nek način bilo logično - oba banda sta nastala v približno istem času in igrala podobno zvrst glasbe in se borila za občinstvo. Vendar pa njuno rivalstvo ni bilo tako črno-belo, kot se zdi. Pravzaprav so bili člani med seboj prijatelji in si izmenjevali ideje in nasvete. In besedilo za drugi singl Rollingov, "I Wanna Be Your Man", sta napisala Lennon in McCartney. In še za nekaj so Beatli poskrbeli - čeprav nevede in nehote - leta 1962 je založba Decca zavrnila Beatle, češ da so "kitarske skupine v odhajanju". Nedolgo zatem pa so lahko samo opazovali, kako so fantje iz Liverpoola postajali "druga največja stvar v glasbi po Elvisu" pri njihovi konkurenci. Leta 1963 si takšnega spodrsljaja niso več privoščili, ko so na njihova vrata potrkali Rollingi. To pa je za Rollinge seveda pomenilo boljšo pogodbo in boljša plačila.
Vendar pa je nekaj treba priznati: Beatli so bili prvi. Bili so predvsem inovatorji, medtem ko so bili Rollingi praktični izvajalci. Stonesi so igrali coverje Chucka Berryja, ampak tudi Beatli so jih - le nekaj let prej. Stonesi so do sredine 60-ih do perfekcije pripeljali rock'n'roll komade, prav tako kot Beatli nekaj mesecev pred tem. In tudi Stonesi so se spogledovali s psihadelično glasbo, vendar za Beatli. Rivalstvo je zaključil razpad Beatlov leta 1970. Vendar pa, Beatli nikoli niso naredili tega, kar so naredili Stonesi - uspešno izvajali svojih najboljših komadov v živo na odrih. Morda je res bolj romatično izgoreti, kot se je zgodilo Beatlom. Toda veliko težje in bolj impresivno je narediti to, kar so naredili Stonesi: niso zbledeli.
"Seks, droge in Rock'n'Roll"
Sedemdesta in osemdeseta so bila njihova najbolj uspešna leta. Glasbeno in komercialno. Šele leta 1970 pa so dobili svoj najbolj prepoznaven znak, logotip v obliki iz ust visečega jezika. Obstaja urbana legenda, da jezik predstavlja jezik Micka Jaggerja, katerega zaščitni znak so velika usta in pogosto "opolzko" namigovanje z jezikom. Vendar je usta z izplazenim jezikom navdihnila indijska boginja Kali, boginja uničenja. Logo je narisal britanski dizajner, taktrat še študent, John Pasche. "Koncept jezika je bil predstaviti bandovo upiranje avtoriteti, Mickova usta in seksualno namigovanje," je nekoč povedal Pasche.
Mnogi mislijo, da so prav v 60-ih, v času največje priljubljenosti Rollingi zaslužili tudi največ denarja. Pa temu ni tako. Njihovi koncerti, tudi pred 10.000 glavimi množicami niso prinašali denarja in člani so se pogosto pritoževali managerju Allenu Kleinu, da so brez ficka. Nazadnje so ugotovili, da jih je manager ogoljufal ne le za denar iz nastopov, pač pa tudi za avtorske pravice za njihove lastne pesmi - tudi hite kot sta Brown Sugar in Satisfaction. Na koncu so ga odpustili. "Govorili so mi, da bomo s koncerti zaslužili milijon, potem pa smo na koncu, če smo bili srečni, videli 10.000 dolarjev. Vsi skupaj," je nekoč povedal Mick. Seveda so managerja, ko so to ugotovili, odpustili.
"groupies" so si izmislili oni
Je pa tudi res, da so fantje v nekem obdobju veliko denarja zapravili za mamila. Zadevali so se vsepovsod in kar naprej. In tega niti niso skrivali pred javnostjo. Najbolj nora, povsem v stilu rekla "Seks, droge in Rock'n'Roll" je bila njihova ameriška turneja leta 1972, ki se bila pravi maraton seksualnih in narkotičnih izpadov. Tako so v hotelih večkrat rezervirali zase celo nadstropje, da bi zagotovili zasebnost zase in svoje "groupies" - dekleta, lovke na slavne - menda so si prav oni izmislili to besedo. Imeli so tudi zdravnika, imenovanega "Dr. Bill", ki jih je oskrboval s tabletami v zameno za usluge "groupies".
Zaradi njihove razvpitosti jih je v New Yorku zavrnilo kar 14 hotelov. Kot razlog so navedli, da Stonesoom ne morejo zagotoviti varnosti pred oboževalci in oboževalkami.
"Ti si moj jebeni pevec!"
Norišnica se je nadaljevala še skoraj do konca 70-ih, ko so kritike njihove glasbe začele postajati vedno bolj negativne, prodaja plošč pa je upadala. Sredi 70-ih se je začel vedno bolj uveljavljati punk in mnogi so Stonese začeli dojemati kot "zastarele".
Ameriška turneja leta 1981 je vse spremenila. Fantje so se rešili drog in njihovo maratonsko turnejo je New York Times takrat označil za najbolj profitabilno v zgodovini rocka. Po nekaterih virih blizu banda so samo na tej turneji zaslužili več kot v vsej dotedanji karieri skupaj. Seveda so vse primerno proslavili. Tako iz tega časa obstaja zgodba, da sta Keith (Richards) in Ronnie (Wood) odšla na pijačo in se vrnila šele ob 9-ih zvečer, ko je na odru že igrala predskupina. Keith je prihlačal na oder, začel igrati in ko je doumel, da ne igra s Stonesi, preprosto odšel z njega.
Iz 80-ih let pa je znana še ena anekdota. Močno alkoholizirani Jagger je nekoč poklical v hotelsko sobo, v kateri je takrat že spal Charlie Watts (Watts je bil močno nenaklonjen tako alkoholu, kot drogam) in spraševal: "Kje je moj bobnar?" Watts je vstal iz postelje, se obril, oblekel v obleko, si nadel kravato, obul spolirane čevlje in se spustil po stoplnišču do recepcije, odkoder je telefoniral pijani Jagger. Tam se je postavil pred njega, potem pa ga boksnil v obraz in rekel: "Nikoli več mi ne reci 'moj bobnar'! Ti si moj jebeni pevec!" Obrnil se je in odšel nazaj v sobo.
Jagger in Richards, dva močna ega
Da odnosi v bandu niso bili vedno dobri, je nekako logično, saj neprestane turneje, življenje na avtobusih in v letalih, ter odsotnost družine naredijo svoje. Zelo dolgo pa ni bilo znano, da sta Jagger in Richards dolga desetletja svoje odnose pustila "na hladnem". Richards je nedavno priznal, da Mick ni bil v njegovi garderobi več kot 20 let.
Zaradi ohlajenih odnosov in tudi naveličanosti, malo pa tudi zaradi let, so člani Stonesov po letu 1983 začeli s samostojnimi projekti in skoraj sedem let niso organizirali nobene turneje. Razprtije med Jaggerjem in Richardsom pa so dosegle vrhunec. Kljub temu je Stonesom uspelo izdati dva albuma do leta 1989, ko so se stvari spet začele normalizirati. Mick in Keith sta obnovila odnose, ponovno zbrala ekipo in odpravili so se na novo turnejo, ki je pomenila začetek novega "svetlega obdobja", ki traja do danes.
Konec?
Pred devetimi leti so obeležili "Abrahama" in če je kdo pričakoval, da se bodo umirili, so zdaj že "dedki rock'n'rolla" dokazali, da so še kako pri močeh. Skoraj vsako leto so organizirali turnejo, med njimi latinoameriško turnejo leta 2016, v sklopu katere so kot prvi zahodnjaški rock band zaigrali na Kubi, kjer je njihova glasba bila vrsto let prepovedna. Dve leti pred tem (junija 2014) pa so po 45 letih izvedli koncert v Berlinu, ki bi se moral zgoditi leta 1969, vendar so ga takratne vzhodnonemške oblasti odpovedale in celo zaprle na stotine ljudi, ki so si ga nameravali ogledati.
Še lani aprila so se - vsak iz svojega doma - udeležili internetnega koncerta z imenom "En svet: Skupaj doma", ki je bil globalni dogodek, v katerem so glasbeniki, komiki in drugi umetniki izrazili podporo zdravstvenim delavcem na "prvi bojni črti" v boju proti pandemiji Covida-19. In izdali so tudi prvi single od leta 2012 ("Living in a Ghost Town"/"Življenje v mestu duhov"), ter s ponovno izdajo svojega albuma iz leta 1973 (Goats Head Soup) ponovno splezali na lestvice tako singlov kot albumov - v Veliki Britaniji so se povzpeli celo na vrh lestvice albumov in postali prvi band, ki je bil na vrhu te lestvice v vsakem od šestih zaporednih desetletij.
Zdaj je umrl njihov dolgoletni bobnar, Charlie Watts. Ali to pomeni tudi konec Stonesov? Bomo videli.
