Igra temelji na starem obredu za priklic mrtvih in vsebuje strašna opozorila tistim, ki si jo upajo igrati. Če se ne bi radi pomerili z mrtvimi in mogoče celo s samim zlom, se te igre raje ne igrajte.
Čeprav skeptiki pravijo, da so to le izmišljotine, ki se kot urbane legende širijo od ust do ust, se je vredno vprašati, ali smo pripravljeni tvegati?
Polnočna igra sledi starodavnemu poganskemu obredu, ki so ga uporabljali kot kazen za tiste, ki niso ubogali bogov. S tem obredom prikličemo Polnočnika, ki se mu moramo nato med polnočjo in 3:33 zjutraj izogibati. Vsi, ki so igrali to igro, jo odsvetujejo, saj jo je večina odnesla z dolgotrajnimi travmami.
Kako torej prikličemo Polnočnega moža?
Potrebujemo naslednje: svečo, vžigalice, sol, papir in pisalo, lesena vrata in kapljico lastne krvi. Na papir zapišemo svoje ime in dodamo kapljico svoje krvi. Ugasnemo vse luči v hiši ter postavimo prižgano svečo in papir pred lesena vrata. Na vrata potrkamo 22-krat, tako da bo zadnji trk natančno takrat, ko bo ura odbila polnoči. Odpremo vrata, upihnemo svečo in ponovno zapremo vrata. Nato takoj ponovno prižgemo svečo. S tem se igra začne in do 3:33 ure zjutraj se moramo poskušati izogniti Polnočnemu možu, ki nas lovi v temi.
Kako vemo, da je Polnočnik blizu? Slišimo šepetanje, padec temperature, utripanje ali ugašanje sveče. Če se zgodi slednje, moramo v 10 sekundah ponovno prižgati svečo, nato pa se obkrožiti v slanem krogu, v katerem moramo ostati do konca igre.
Kaj pa se zgodi, če nas ujame? Po besedah tistih, ki so igro igrali, nam bo povzročil halucinacije našega najhujšega strahu. Zato se nikar ne pustite ujeti. Pravzaprav je bolje, da igre sploh ne igrate.
