Oče Robert in njegovi trije sinovi Kristjan, Matej in Matjaž se namreč ukvarjajo s sokolarstvom, veščino z zelo dolgo tradicijo, predvsem na Bližnjem vzhodu. V Evropi je sokolarstvo velik razcvet doživelo v srednjem veku, v Sloveniji pa naj bi bila tradicija sokolarstva stara 800 let. Potem ko je v drugi polovici 18. stoletja za nekaj časa zamrlo, je v zadnjih nekaj desetletjih spet čedalje bolj priljubljeno. Prvo sokolarsko društvo v samostojni Sloveniji so ustanovili pred šestindvajsetimi leti, Fantje iz družine Nedanovskih pa si ljubezen do teh ptic delijo zadnjih sedem let.
Ob prihodu na posestvo smo najprej opazili golobnjak z okoli sedemdesetimi prelepimi belimi pticami. »Oče Robert Nedanovski se je najprej ukvarjal z golobi,« je pripoved začel Kristjan, ki se je v zadnjih letih povsem posvetil vzreji ptic. »Tekmoval je z golobi pismonošami, kraguljem in sokolom pa ni bil preveč naklonjen, saj so mu plenili golobe.« Potem pa se je na lovskem sejmu v Gornji Radgoni, že trideset let je namreč lovec, pred dobrim desetletjem srečal s sokolarstvom. In zgodba se je obrnila.
Ptice morajo videti nebo
»Pri takratnem predsedniku sokolarske zveze Romanu Saviču je kupil prvega sokola selca in sokolarstvo ga je prevzelo.« Golobe pa je kljub temu obdržal, saj mu je z leti uspelo vzrediti zelo lepo jato, ki mu je v ponos. »Golobe ima za dušo,« se je nasmehnil Kristjan.
Včasih jih uporabijo za kakšne prireditve, pokličejo jih tudi za poroke. »Najprej smo jih spuščali v zrak, ko se je poročil kdo od domačih, pozneje pa se je to razvedelo in zdaj nas kličejo iz vse Slovenije. Ob poroki jih simbolično spustijo in si nekaj zaželijo.« To sva storila tudi midva s fotografom, saj se je bilo temu ob toliko snežno-belih lepotcih res težko upreti. Drug za drugim sva ptici spustila v zrak, vsak s svojo željo seveda. Golobnjak je potem Kristjan pustil kar odprt, da so se ptice malo razletele po okolici. Prav veličastno jih je bilo gledati, ko so nas v jati veselo preletavale. »Odpremo jih vsak dan, včasih pa postavim na travnik zraven golobnjaka še tri sokole in dva psa, da jih čuvata pred drugimi ujedami,« je razložil, ko smo se sprehodili do volier z ujedami. V prvi stavbi je bilo okoli dvajset ptic, ki jih je Kristjan sam vzgojil in hranil od majhnega. Med njimi je bil tudi eden od sokolov, ki mu je najljubši. Ko sem se približala kletki, je takoj radovedno prišel k vratom, prav nič se me ni bal. »Tale je zelo igriv, še posebej se rad igra s teniško žogico,« je razložil. Vse te ptice iz prve stavbe so bili samčki in samice, namenjeni za razplod. V drugi stavbi pa so bile ptice za vzrejo mladičev in lov. Vsaka ptica potrebuje svojo dovolj veliko in delno prekrito voliero, saj morajo videti nebo. Dve ptici sta skupaj samo, če sta v paru.
Delo z ujedami zahteva celega človeka
»Ko je oče kupil prvega sokola, je z njim naredil sokolarski izpit in začel dokupovati ptice. Potem smo začeli kupovati še kragulje, ki so primernejši za lov na našem območju.« Robert je s sinovi hodil na sokolarska srečanja po Sloveniji in zunaj naših meja. »Na začetku smo z bratoma bolj opazovali, potem pa smo se tudi sami navdušili za lov.« In kako je videti lov s sokoli? »Ko se vsi sokolarji zberejo, vodja vedno pove, kaj bomo lovili, kje in kako. Nato se po navadi ločimo – ptico vedno spušča samo eden naenkrat. Vsak lovec ima s sabo tudi psa ptičarja. Psi pokažejo plen, največkrat je to fazan, potem pa imaš dve možnosti, ali fazana sam preplašiš ali pa ga pes. Ko fazan vzleti, ga sokol ali kragulj ujame, če imaš seveda srečo. Lov mora biti čim elegantnejši.«
Fantje so trenirali kar na domačem dvorišču. »Ko smo začeli sokolarstvom, sem bil še najstnik in me prva leta ni preveč zanimalo.« Z odraščanjem pa se je začel vedno bolj posvečati vzreji, to mu je oče, ki se je bolj posvetil lovu, povsem prepustil. Začel se je izobraževati, saj sta pri sokolarstvu nenehno izobraževanje in učenje nujna. Kristjan se je učil pri sokolarjih doma, v Srbiji in celo v Dubaju. Petindvajsetletnik pravi, da delo z ujedami zahteva celega človeka.
Sokolja porodnišnica
Ujede spolno zrelost dosežejo nekje v četrtem letu starosti. Za Kristjana so najzahtevnejši spomladanski meseci, to je namreč čas paritve. Takrat mora nadzirati valjenje jajc, pomaga pri oplojevanju samic in potem pri razvoju mladička iz jajca. Izvaljena jajca da v posebne inkubatorje, kjer jih ves čas nadzira in obrača na šest ur. »Sokoli se izvalijo nekje po štiriintridesetih dneh, kragulji pa po šestintridesetih. Ko se izvalijo, jih imam še nekaj časa pod grelno lučko in jih hranim štirikrat na dan.« Jajčno lupino pošlje na analizo v Maribor, da mu povedo, ali je mladiček samček ali samička. Potem pa se odloči – ali ga bo obdržal za razplod in navadil nase ali pa ga bo vrnil samički v drugi volieri, kjer so divje ptice, primerne za učenje lova. Najbolj iskani so mladiči, ki še nič ne znajo, saj jih nov lastnik vzgoji primerno svojim potrebam. Kristjan je v dveh letih vzgojil trinajst mladičkov, na kar je zelo ponosen. Čeprav je paritvena sezona že minila, smo vseeno uspeli videti mladička kragulja, starega dobrih 14 dni. »To je potomec severnega kragulja, ki se tam zaradi mraza vedno razmnožujejo malo kasneje,« je pojasnil. Mladiček je ves pogovor z nami. Še ves okoren se je prekopiceval na svoji kletki in vsake toliko časa nerodno razširil še ne razvita krilca. »Vsak dan ga pustim malo zunaj, da se uri in krepi.«
Izziv je velik, a mi bo uspelo
Njegova največja želja je, da si naredi dobro jato. Za ptice fantov iz družine Nedanovski se že zanimajo kupci iz Italije, Nemčije, Avstrije, tudi Madžari, nekaj njihovih ptic bo letos odpotovalo v Dubaj. Po Evropi jih pozna že kar nekaj sokolarjev, dobrega poslovnega partnerja pa imajo tudi v Dubaju. »Ko sem šel lani z desetimi našimi rejci v Katar, sem bil daleč najmlajši, torej me čaka še kar veliko dela,« se je nasmehnil. Kljub temu da ga ptice zaposlujejo 24 ur na dan, v tem delu uživa. Pa četudi tiste tri mesece, ko se parijo, bolj malo spi, saj mora vse budno spremljati. To delo ga veseli tudi zato, ker mu omogoča potovanja. Če bi ostal v nepremičninskem poslu, s katerim je začel kariero, bi se vozil samo po Sloveniji, pravi. Sokolarstvo pa ga je odpeljalo že v Anglijo, Nemčijo, Katar, Dubaj.
»V Dubaju mi je res všeč. Rad imam velike stavbe, dobre avte, jahte, tam je vse na kupu. Všeč mi je opazovati tudi njihov način učenja lova sokolov, ki se povsem razlikuje od našega. Moj cilj je zmagati na kakšnem lepotnem tekmovanju s pticami, pa da bi mi uspelo vzgojiti tako kakovostne ptice, da bi se zanje začeli zanimati arabski princi.« Odkar se je popolnoma predal vzreji, se je v zadnjih dveh letih in pol marsičemu odrekel. Ampak ve, zakaj. »Izziv je kar velik, ampak verjamem, da mi bo uspelo!« je optimistično zaključil.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
