"V letu 22 faraonovega vladanja, v v tretjem zimskem mesecu, ob šesti uri dneva so pisci iz Hiše življenja opazili ognjeni krog, ki se je spustil z neba. Iz njegovih ust je prihajal slab zadah. Ni imel glave. Njegovo telo je bilo dolgo en laket in en laket široko. Ni imelo glasu. Zaradi tega so bila srca piscev vznemirjena in padli so na trebuh in o tem hiteli poročati faraonu. Njegovo veličanstvo je ukazalo ... (del teksta manjka) ... potem pa razmišljalo o tem, kar se je zgodilo in ukazalo, da dogodek zapišejo v zvitke v Hiši življenja."
(* Hiša življenja je bil faraonov "urad", nekakšen arhiv in knjižnica; 1 laket je dolžinska mera starega Egipta, okoli pol metra)
To je začetek teksta iz staroegipčanskega teksta, znanega kot "Tullijev Papirus", ki opisuje dogodek, ki naj bi se zgodil okoli leta 1480 pr.n.š, za časa vladavine faraona Tutmozisa III. Še bolj zanimivo pa je nadaljevanje, ki opisuje, da se je dogodek nadaljeval, sledil pa mu je "čudež", ki bi ga še danes težko pojasnili.
"Po nekaj dneh so te stvari (ognjeni krogi - op.p.) na nebu postale vse številnejši. Njihov sijaj je zasenčil sončevega in se razširil na vse štiri strani neba ... Prizor je opazoval faraon s svojo vojsko. Bilo je po večerji. Potem so ti ognjeni krogi šinili kvišku in se usmerili proti jugu. Z neba so padle ptice in ribe. Čudež, kakršen se ni zgodil vse od začetka Egipta. In faraon je ukazal, naj prižgejo kadilo, da bi pomirili nebo in ukazal, naj dogodek zapišejo v Hiši življenja, da bo ostal v spominu za vse prihodnje čase."
Če je zapisu verjeti dobesedno, morda opisuje dogodek, ki je skoraj brez primere v človeški zgodovini, saj mu je bila priča množica ljudi, in ki bi mu težko rekli "masovna halucinacija". Del papirusa sicer manjka in je slabo preveden, vendar večina teksta ostaja dovolj, da lahko razumemo kaj se je tistega dne zgodilo.
Čeprav tekst nikjer ne omenja pristanka ali neposrednega stika z nenavadnimi letečimi objekti (ali bitji), opisuje nadvse nenavaden dogodek, ki se je končal s padanjem ptic in rib z neba po odhodu teh predmetov. Stari Egipčani so ga zagotovo razumeli kot dejanje bogov in kot tak je bil zanje izredno pomemben.
Gre za ponaredek ali nekaj, kar Vatikan skriva pred očmi javnosti?
Težava pa se pojavi, ker originalni papirus, ki opisuje dogodek bodisi ne obstaja več ali pa ga ne morejo najti in obstajajo njegove kopije. Prvič se je zapis o njem pojavil leta 1953 v ameriški reviji "Doubt" ("Dvom"), specializirani za nenavadne dogodke, v katerem je avtor članka, Tiffany Thayer trdil, da je prevod papirusa dobil od znanca, Borisa de Rachewiltza, ki naj bi mu zapis originalnega papirusa poslal nekdanji direktor Vatikanskih muzejev, Alberto Tulli, po katerem je papirus dobil ime.
Dva raziskovalca pojavov NLP, Jacques Vallee in Chris Aubeck sta vse skupaj opisala kot "prevaro", saj naj bi po njunih raziskavah že sam Tulli zapis originalnega papirusa napisal "po spominu", potem ko je enkrat le bežno videl originalni papirus, in pri zapisu naredil napake, zaradi česar je vsebino originala težko potrditi.
Drugi raziskovalec, Samuel Rosenberg pa meni, da je bil že sam Tulli žrtev prevare ali pa da je prevara prepis papirusa. "Gre še za en dokument pridobljen iz druge ali tretje roke, brez poskusa, da bi preverili njegovo avtentičnost," je zapisal Rosenberg. Sam je namreč želel preučiti original, a je iz Vatikana dobil sporočilo, da papirus ni v lasti njihovega muzeja in da ga ne morejo več izslediti.
Zato pa so se med nekaterimi raziskovalci pojavile domneve, da Vatikan v resnici papirus skriva in ga ne želi razkriti javnosti - kot menda še toliko drugih skrivnosti.
