Zanimivosti

Kaj bi se zgodilo, če bi vsi ljudje nenadoma izginili?

kl
9. 7. 2021, 15.00
Deli članek:

Pinterest
Svet brez človeka bi si počasi prisvojila Narava

Obdobje, v katerem živimo, smo sami preimenovali v "antorpocen", kar pomeni "obdobje človeka". Človeška vrsta je namreč v svojem relativno kratkem obstoju planet, na katerem živi, preoblikovala bolj kot katerakoli druga. Ni ga življenjskega prostora na njem, ki ga ne bi vsaj malo spremenili - kopno, vode, ozračje.  V veliki meri na slabše. Pomislite samo na milijone ton plastike, izpustov CO2 in drugih plinov, betona in asfalta, ki jih naša civilizacija pušča za seboj.

Mnogi so se spričo postošenja, ki ga počnemo našemu planetu, začeli spraševati, ali ne bi morda bilo za naš planet in življenje na njem boljše, če nas nikoli ne bi bilo? Misel je na prvi pogled malce črnogleda, kajne?

Vendar pa je se je s tem vprašanjem poigrala že kar lepa četica znanstvenikov in raziskovalcev. In skupna ugotovitev je, da bi naš planet na kratek rok doživel katastrofo, na dolgi pa "olajšanje". Seveda, če izginotju naše vrste ne bi botrovala kakšna naravna kataklizma, kot je padec velikega meteorita ali asteroida, serija vulkanskih izbruhov ali pa bolj znanstvenofantstična - napad Nezemljanov.

Pinterest
Večino mest bi že kmalu po človekovem izginotju preraslo zelenje

Pa poglejmo 10 stvari, ki bi se dogajale po našem izginotju.

1. Samo nekaj ur po našem izginotju bi po vsem svetu pogasnile luči. Elektrarne bi se namreč zaustavile - tudi tiste na sončno energijo - in prenehale pošiljati elektriko v omrežje. Zavladala bi tudi precejšnja tišina - ugasnili bi vsi stroji, radiji, televizije, avtomobili - skratka vse, s čimer človek povzroča hrup.

2. V slabih dveh tednih bi od lakote in dehidracije umrlo na desetine milijard domačih živali in živali v zooloških vrtih, ki so odvisne od naše skrbi zanje in ki ne bi mogle pobegniti. Tiste, ki bi jim uspelo, bi se morale znajti s "preživetjem v naravi". V nekaj tednih bi izginile mnoge vrste ljubkih psičkov in muc, ki smo jih vzgojili, ker bi postale plen večjih in močnejših.

Shutterstock
Na desetine milijard domačih živali bi poginilo od lakote in žeje

3. Po približno mesecu dni bi hladilna voda v jedrskih elektrarnah izparela, kar bi pripeljalo do serije eksplozij, močnejših kot so bile tiste v Černobilu ali Fukušimi. Nekatera območja na Zemlji bi zaradi visoke radioaktivnosti postala nenaseljiva. Težko pa je oceniti, kako bi povečana radioaktivnost na vsem planetu vplivala na preostalo življenje.

4. Približno leto dni po izginotju človeštva bi nebo začeli razsvetljevati "utrinki", ki bi jih povzročili tisočeri umetnih satelitov in drugih objektov, ki jih je človek poslal v Zemljino orbito in bi sedaj začeli nenadzorovani padati na površino.

Reuters
Približno mesec dni po izginotju človeka, bi eksplodirale mnoge jedrske elektrarne.

5. Kakšnih 25 let kasneje bi asfaltne površine velike večine mest prekrivalo zelenje. Mesta, zgrajena v puščavah, kot sta recimo Dubaj ali Las Vegas pa bi bila prekrita s puščavskim peskom - kot pravi stari rek: "Puščava vedno vzame tisto, kar ji pripada."

6. Približno po 300-ih letih bi se zaradi pomanjkanja vzdrževanja začele rušiti jeklene konstrukcije, kot je na primer Eiffelov stolp v Parizu in številni mostovi.

lifeafterpeople.com
Po približno 300 letih bi se porušil Effelov stolp v Parizu

7. V veliki meri bi se v tem času ponovno začela pojavljati močvirja. Tako tista, ki jih je človek izsušil, kot tudi nova.

8. Ozonska plast, ki Zemljo ščiti pred sevanjem iz Vesolja bi se popolnoma obnovila. V nekaj tisoč letih bi se tudi vrednosti ogljikovega dioksida v ozračju vrnile na normalne ravni. Radioaktivno sevanje iz uničenih jedrskih elektrarn pa bi bilo povečano še precej časa.

splet
Morja in oceani bi v nekaj tisočletjih "pogoltnili" večino plastike.

9. Po 10.000 letih bi o prisotnosti človeka pričale le še ruševine betonskih zgradb, ki bi jih v veliki meri obraslo zelenje. Iz puščavskega peska pa bi še vedno štrlele konice  največjih egipčanskih piramid.

10. Večino plastike bi odplaknilo v oceane, kjer bi pristala na dnu. Po stotinah milijonov let bi se skupaj z drugimi nanosi spremenile v kamnino, ki bi morebitnim človekovim naslednikom ali nezemeljskim obiskovalcem ponudila geološke dokaze o tem, da je na našem planetu nekoč živela vrsta, ki je ta planet zavestno spreminjala.

Takšna razmišljanja morda mnoge navdajo z neprijetnim občutkom in celo mislijo, da bi morda res bilo bolje, če nas ne bi bilo. Veliko boljše pa bi bilo, če bi jih navdala z mislijo: "Kaj lahko danes naredim za to, da se bo kljub našemu bivanju tudi jutri moj planet (in mi z njim) dobro počutil?"