"To je majhnen korak za človeka, toda velik korak za človeštvo." Ta stavek verjetno velika večina omeni, če se pogovarja ali pomisli na prvi obisk človeka na Zemljinem naravnem satelitu (razen tistih, ki so prepričani, da je vse skupaj samo velika prevara, seveda).
Le malokdo pa ve, da so obiskovalci Meseca po njem metali tudi granate. Toda zakaj bi to počeli? Zakaj so jih sploh nosili s seboj na to potovanje? Za vsak primer, če bi se zapletli v spopad z Nezemljani? So preizkušali novo orožje? Ali so jih imeli s sabo zgolj za zabavo?
Noben od teh odgovorov ni točen. Misije Apollo, ki so obiskale naš naravni satelit, so za znanstvenike na Zemlji predstavljale obisk vesoljskega "igrišča", na katerem so lahko izvedli kopico poskusov, ki jih na domačem planetu nikoli ne bi mogli.
Med drugim so astronavti izvedli znameniti Galilejev poskus s perjem in kladivom in dokazali, da vsi predmeti pod vplivom gravitacije in brez zračnega upora padajo enako hitro zaradi gravitacije. Seveda so zbirali vzorce kamnin, merili seizmične podatke, preučevali lunino atmosfero in skorjo. Lahko so fotografirali nebesna telesa v svetlobah različnih valovnih dolžin - in metali so tudi granate.
Metanje granat je bil samo del veliko resnejšega podviga, imenovanega "aktivni seizmični eksperiment". S temi poskusi so nameravali preučiti struktruro zgornjega dela mesečeve skorje, nekako do globine enega kilometra.
Eksplozije granat in eksplozivnih teles nameščenih na površino namreč sprožijo udarne valove, ki se širijo tudi po tleh - gre za umetno sprožen mikro potres, ki pa ga lahko zaznajo občutljive naprave. Hitrost, s katero se ti valovi širijo naokrog, pa je odvisna od strukture tal. Tako lahko znanstveniki preučujejo sestavo tal, podobno kot to počnejo na Zemlji.
Skupaj so pri pripravi odprav in tovrstnih poskusov načrtovali 22 eksplozij. Izvedli so jih samo 13. Granate so najprej nameravali izstreljevati z minometalcem, vendar so to misel opustili, ker so ugotoviloi, da bi njegova uporaba lahko poškodovala drugo opremo. Poskusili pa so minometalec sprožiti na daljavo po odhodu ene od odprav z Meseca, vendar poskus ni uspel. Tako na Luni še vedno leži nekaj neeksplodiranih granat, ki so odporne na toploto.
Do zadnje odprave so minometalec izboljšali in ga v resnici uporabili ter granate izstrelili 900 m daleč. Pri zadnji odpravi na mesec pa so granate sprožili tudi na daljavo, potem ko so jih astronavti namestili, preden so Mesec zapustili. Takrat so uporabili velike granate, z 2,7 kg eksploziva. In to je bil največjih seizmični poskus na našem satelitu. S pomočjo tega poskusa so ugotovili, da je sloj bazalta v okolici eksplozije globok 1,4 kilometra.
Seizmološki senzorji, postavljeni na Luni pa delujejo še danes in na Zemljo pošiljajo podatke. Tako zdaj vemo, da tudi na tam obstajajo potresi, ki pa jih ne sprožajo premiki tektonskih plošč, kot na Zemlji, pač pa udarci meteoritov ter širjenje in krčenje kamnin zaradi toplote. Z njihovimi podatki pa so znanstveniki tudi ugotovili, da ima Mesec čvrsto jedro, ki je ostro ločeno od plašča, ta pa ima v globinah delno razstopljeni sloj.
