Nekateri želijo dober avto in veliko denarja, drugi pa želijo potovati

Obiskal je 44 držav, nekatere večkrat. Popotništvo postaja pomemben del njegovega življenja, na to temo pripravlja celo resničnostni šov. Če imate željo potovati brezplačno, se naučiti popotniških veščin in ob tem še kaj povedati drugim, je ta izziv kot nalašč za vas. Pridružite se Tomažu Gorcu.

Pa pojdimo na začetek te popotniške zgodbe. Tomaža Gorca je za potepanje po svetu pred več kot tremi desetletji navdušil neznani avtor dokumentarnega filma o Kitajski. Takrat je hodil v prvi letnik srednje gradbene šole: »Nekateri sošolci in prijatelji so si želeli dober avto, hiter motor in veliko denarja, jaz pa to, da bi potoval. V tistih časih so to počeli le redki, popotništvo pa je bila domena pogumnih in to so bili zame frajerji,« pripoveduje 51-letni podjetnik, bloger in popotnik, doma iz Trebnjega.

PRVI POSKUS V TURČIJO NEUSPEŠEN

Na prvo samostojno potovanje je odšel na Malto in Sicilijo, z nahrbtnikom, organizirano z društvom Popotnik. Želja, da bi raziskoval dežele, ga je leta 1989 pripeljala v Turčijo, kamor sta odšla s komaj 16-letnim bratom Janezom. Tomaž je imel le tri leta več. »Doma sva se zlagala, da greva v Grčijo, saj naju starša v Turčijo zagotovo ne bi pustila. Ni se nama izšlo ravno po načrtih. Z avtobusom sva se vozila zdaj sem, zdaj tja, naredila rekordno število kilometrov, videla pa ničesar. Nisva se najbolje znašla. Malo pred odhodom sem se razšel z mojim prvim dekletom, in ko imaš ljubezenske težave, te nič kaj dosti ne zanima. Kamorkoli sva prišla, sva rekla 'tukaj je brez zveze, greva naprej' in tako sva samo nabirala kilometre, videla pa ničesar,« se spominja danes precej bolj izkušeni popotnik Tomaž Gorec. A ta poletna pustolovščina je pomenila, da se bosta v Turčijo vrnila. Še istega leta, tokrat z vednostjo staršev, sta izdelala načrt in odšla na pot. Obiskala sta številne znamenitosti, odročne kraje in vasice v prelepi turški pokrajini ter se vrnila polna popotniških vtisov.

Tomaža je potem čakala vojaška obveznost. Odšel je v Kraljevo, dal potovanja za nekaj let na stran, se lotil podjetništva in tudi veliko »žural«. V tistem obdobju je imel v Trebnjem diskoteko, kamor je prva leta drla vsa slovenska mularija in za katero pravi, da je bila zgrešena poslovna investicija. Leta 1998 pa je spet odšel v svet, tokrat v Južno Ameriko. Z bratom sta za prvo daljše potovanje izbrala Venezuelo, saj sta v nekem vodiču našla kopico čudovitih fotografij. »Prve dni je bilo grozno, dobil sem sončarico, a proti koncu potovanja sva že začela uživati. Naslednje leto sva obiskala še Ekvador in Peru, saj so me za Južno Ameriko navdušili številni slovenski popotniki, predvsem pa Borut Korun, ki je napisal dve odlični knjigi o Južni Ameriki. Veliko sem namreč bral o Inkih in vulkanih, ki so me povsem prevzeli.«

INDONEZIJA GA JE NAVDUŠILA

Naslednja destinacija je bila Indonezija. »Tam je bilo še lepše, ljudje še bolj prijazni, toplo morje in rajske plaže, živalski svet z orangutani na čelu, čudoviti slapovi, prekrasni templji. In če me danes kdo vpraša za prvi oddaljeni popotniški cilj, mu vselej priporočim prav Indonezijo. Tja je zelo preprosto potovati,« pravi Tomaž.

V Indonezijo se je lani spet vrnil. »Za letalsko vozovnico sem odštel 600 evrov, še približno 900 evrov sem tam zapravil v enem mesecu. Za prenočišča v zasebnih nastanitvah, od katerih so bila nekatera zares čudovita, nisem plačal več kot deset evrov na noč. Tudi skuter, na katerem sem prekrižaril deželo, je bil skoraj zastonj. Večina mojih potovanj je poceni, saj sem se v vseh teh letih verjetno tudi česa naučil,« smeje pripoveduje Tomaž, ki dobri dve leti o svojih popotniških izkušnjah piše v blogu in objavlja posnetke na youtube kanalu, facebooku in instagramu. Na družbenih omrežjih ima danes že okoli 110.000 sledilcev.

DESTINACIJA ŠT. 1 BOSNA IN HERCEGOVINA

Med vsemi deželami je največkrat obiskal Bosno in Hercegovino. Zaradi vseh lepot, ki jih ponuja narava, mu je zlezla v srce in več kot petdesetkrat je že bil tam. »Ljudje so izjemno prijazni, še zlasti do Slovencev. Na Hrvaškem je na primer nemški turist tisti častni gost, v BiH pa smo to Slovenci. Brez pomislekov lahko rečem, da tam živijo najbolj prijazni ljudje na svetu. Tudi njihova hrana je okusna, sveža in domača. Dežela ima izjemno neokrnjeno naravo, v zavetju hribov se skrivajo številna jezera, slapovi in reke. Po navadi grem čez Bihać in se ustavim pri Željavi – letališču v rovih, umeščenih v sam hrib na meji med Bosno in Hrvaško. Potem je tu Una z vrsto slapov in možnostjo spusta z raftom. V bližini je Kulen Vakuf, ki ga nosim v posebnem delčku srca zaradi ljudi, Drvar in Jajce sta kraja, ki ju poznamo iz NOB, vendar danes od sveta pozabljena, čeprav si tega ne zaslužita. Še zlasti je prekrasen pogled na znamenite slapove v Jajcu, všeč sta mi tudi Sarajevo in Višegrad. Že pot do Višegrada ponuja nepozaben razgled, da ne govorim o skritih vasicah med hribi in gozdovi širom Bosne. Predlani sem bil prvič v gorski vasici Lukomir na nadmorski višini 1500 metrov. S svojo pravljično lepoto me je čisto očarala. Umeščena je sredi bosanskega hribovja, pod njo pa je 850 metrov globok kanjon. Tam sem z dronom naredil nekaj čudovitih posnetkov. In naslednjič, ko bom spet odšel v Bosno, bom v Lukomirju zagotovo ostal vsaj teden dni.«

Vas Lukomir v Bosni in Hercegovini je Gorca navdušila.

PREPROSTI POSNETKI NAJBOLJ GLEDANI

Z objavo svojih popotniških utrinkov se Trebanjec na družbenih omrežjih resno ukvarja zadnji dve leti. »Sprva sem bil zelo samokritičen, tudi poročevalske samozavesti nisem imel. Nič mi ni bilo všeč, ne moja pojava na kameri, ne način pripovedovanja, ne barva glasu. A sčasoma sem ugotovil, da ljudem za to ni mar. Zanimala jih je zgolj vsebina. Prav tisti videoposnetki, narejeni na najbolj preprost način, brez kakšnih hudih montaž in v preprostem jeziku, so bili najbolj gledani. Med najbolj priljubljenimi vsebinami je Balkan. Morda tudi zato, ker je finančno dostopnejši, ker nam je blizu, poznamo navade in jezik in ker ga je mogoče brezskrbno obiskati tudi z otroki.«

POPOTNIŠKI RESNIČNOSTNI ŠOV

Gorec je zdaj sredi priprav na popotniški resničnostni šov. Do zdaj je prijavljenih okoli 100 kandidatov, a si Tomaž želi, da bi jih bilo vsaj 500, zato je še čas za prijave. Zainteresirani najdete prijavnico na Gorčevem blogu. Načeloma so v takih šovih nujni drama in prepiri, a Tomaž si ne predstavlja, da bi bilo to sestavni del potovanja v dvoje. »Med prijavljenimi bom naredil selekcijo desetih do 15 tekmovalcev. Ekipa bova prijavljeni in jaz. Edino merilo, ki bo določilo zmagovalca, je, kako je z izbranim potovati. Ob sebi imam rad popotnike, ki ne komplicirajo. Nergači, vnašalci slabe volje, nezadovoljneži in ljudje brez občutka bodo kmalu odpadli, zmagovalec pa bo predvsem tisti, ki je pripravljen na sodelovanje in je navdušen nad potovanjem tudi, ko gre kaj narobe. Pomembne bodo tudi veščine komunikacije. Potep oziroma popotovanje bo namreč vsak tekmovalec zaključil z videoposnetkom, v katerem bo nekakšen povzetek doživetega in videnega. Prav to je verjetno največja ovira, a naj povem, da se človek vsega nauči. Če je meni uspelo, lahko vsakomur.«

»Nagrada za udeležence je že sama po sebi jasna – brezplačna potovanja, pa tudi veliko novo usvojenih znanj in veščin. S finalistom pa se bova za konec odpravila skupaj še na potovanje v ZDA, kar bo zanj prav tako brezplačno,« svoje pripovedovanje vzneseno zaključi svetovni popotnik Tomaž Gorec.