Voynichev manuskript ali Voynichev rokopis je ena najbolj skrivnostnih knjig na svetu. Ime je dobil po Wilfriedu Voynichu, poljskem starinarju, ki je knjigo kupil leta 1912 v Italiji. Takrat je knjiga napisana v neznani pisavi, v neznanem jeziku in z nenavadnimi slikami pritegnila njegovo pozornost in vse odtlej buri duhove zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, lingvistov in kriptografov.
Knjigo trenutno hrani Beneckiejeva knjižnica na univerzi Yale, ki ji jo je podarila Voynicheva vdova, o njej pa je napisanih na tone knjig, ogledati pa si jo je moč v digitalni obliki na večih spletnih straneh - eno od njih lahko obiščete tukaj.
Kaj je o knjigi zanesljivo znanega?
Prvi znani lastnik knjige je bil Georg Baresch, praški alikimist iz 17. stoletja, ki je bil zbegan nad knjigo, ki je "več let neuporabna zasedala prostor v njegovi knjižnici". Tudi sam si je prizadeval rešiti njeno uganko, vendar mu to ni uspelo. Knjiga je po njegovi smrti pristala v rokah tedanjega rektorja praške univerze, potem pa se dokumentirana sled za njo za dobrih 200 let izgubi. Menda naj bi bila vmes v lasti nemškega cesarja Rudolfa II., zagotovo pa se je nazadnje znašla v jezuitski knjižnici v bližini Rima, ki jo je hotela prodati vatikanski knjižnici, vendar je zanjo izvedel tudi Wilfried Voynich in jo odkupil. Od takrat nosi njegovo ime.
Znano je tudi, da je pergament, na katerem je napisana knjiga, bil izdelan v zgodnjem 15. stoletju (nekje med 1404 in 1438), najverjetneje v Italiji. Tudi sestavine črnila in barv ustrezajo sestavi črnil in barv, ki so jih uporabljali v tistem času.
Knjiga vsebuje 240 pergamentov, vendar nekateri zagotovo manjkajo. Tekst je pisan od leve proti desni, skoraj vsaka stran vsebuje ilustracije ali diagrame, nekatere strani pa so zloženi pergamenti večje velikosti.
In to je vse, kar je o knjigi zanesljivo znanega. Vse ostalo so uganke. Tako nihče ne ve, kdo je avtor rokopisa - ali je avtor en sam, ali jih je več. Nihče ne ve, čemu je knjiga služila. Predvsem pa nihče ne ve, v kakšnem jeziku je napisana, ker nihče ne zna razbrati pisave oz. večine teksta. Nekaj kratkih delov teksta je sicer napisanih v latniščini, vendar iz njih ni moč razbrati ničesar, kar bi razkrilo skrivnost rokopisa.
Vsebina knjige
Raziskovalci Voynichevega rokopisa se v glavnem strinjajo, da je knjiga sestavljena iz šestih delov, ki so jih poimenovali "rastlinski", "astrološki", "biografski"/"biološki", "kozmološki" in "farmacevtski del", liste s samim besedilom pa smatrajo za "recepte".
Več kot polovico knjige predstavlja "rastlinski del". Na teh straneh so narisane rože (doslej so bolj ali manj zanesljivo prepoznali le nekatere), poleg pa je kratko besedilo. Na nekaterih so tudi drugi deli rastlin, ob njih pa podobe nenavadnih posod. Večina raziskovalcev domneva, da prva beseda besedila predstavlja ime rastline, ostali del pa opis in uporabnost rastline.
"Astrološki del" vsebuje slike, ki verjetno ponazarjajo zodiak, saj je na njih moč prepoznati astrološka znamenja, čeprav jih je nekaj takih, ki jih astrologija sicer ne pozna. Poleg astroloških znakov, najpogosteje vrisanih v koncentričnih krogih in z besedilom v krožni obliki, so na teh straneh tudi človeške figure. Te so ponekod oblečene, največkrat pa gole z zvezdo v rokah. Na nekaterih listih je moč najti podobe sonca in zvezd, ki pa ne predstavljajo nobenega izmed takrat ali danes znanih ozvezdij.
"Biografski (včasih imenovan tudi "biološki") del" vsebuje risbe skupin golih ženskih figur v bazenih, ali posamezne gole figure v različnih položajih, "kozmološki del" predstavlja devet med seboj povezanih krogov, katerih pomen ni jasen, "farmacevtski del" pa vsebuje podobe domnevno alkimističnega ali farmacevtskega pribora in posod, tekst pa bodisi njihov opis, mogoče pa tudi recepture.
Jezik in pisava
Najbolj skrivnosten del Voynichevega rokopisa sta zagotovo jezik in pisava. Slednja sicer spominja na srednjeveško latinico, vendar pa so v njej pogosto "črke", ki jih ni moč najti nikjer drugje. Tako pri teh znakih ni vedno jasno ali gre za črke, ki pomenijo en glas ali sklop glasov (kot sta recimo "dž" ali "šč"). Nekateri znaki morda pomenijo tudi znake za veznike in predloge (kot sta recimo še danes v angleščini uporabljana znaka "&" za "in" in danes vsem dobro znani "@" za "pri").
Prav zaradi tega, ker je nemogoče razvozljati pisavo, je nemogoče tudi določiti jezik, v katerem je rokopis napisan.
Pisavo so poskušali razbrati tako amaterski, kot profesionalni jezikoslovci in kriptografi (ljudje, ki se ukvarjajo s tajnimi pisavami in šiframi), vendar kljub temu, da jih je kar nekaj zatrdilo, da so razvozljali pisavo, še nikomur tega ni uspelo stoodstotno dokazati.
Če bi razvozljali pisavo, bi skoraj zagotovo lahko ugotovili tudi jezik, v katerem je rokopis napisan. Tako pa različni raziskovalci predlagajo različne jezike - od staroindijskega vedskega jezika, preko starohebrejskega, staroperzijskega, latinskega, staroturškega, ukrajinskega in celo azteški jezik. Nekateri menijo, da gre za umetno ustvarjen jezik, ki je razumljiv samo piscu ali piscem in "posvečenim bralcem". Nekaj raziskovalcev pa meni, da sploh ne gre za jezik, pač pa "žlobudranje" - naključno napisane izmišljene znake, ki dajejo videz besed in stavkov.
Predvsem slednji so prepričani, da gre pri vsem skupaj samo za prevaro. Seveda pri tem ostaja vprašanje, zakaj bi se nekdo tako potrudil samo za prevaro. Raziskovalci so si namreč edini tudi v tem, da je celoten rokopis nastajal več let, mogoče tudi več desetletij. Poleg tega se posamezni sklopi črk - oziroma "besede" - velikokrat ponavljajo, kar daje vtis strukturiranega jezika. Je pa zanimivo, da v tekstu ni nobenih ločil, kar je precej nenavadno, saj so ločila v času nastanka rokopisa v tekstih že uporabljali.
Tudi z uporabo računalniških metod jezika niso mogli razvozljati.
Avtor ali avtorji?
Avtorstvo rokopisa so doslej pripisali mnogim izobražencem srednjega veka. Po eni prvih teorij je bil avtor britanski filozof in alkimist Roger Bacon, vendar so to ovrgli že zgodaj. Med avtorji naj bil tudi slavni renesančni slikar in kipar Michelangelo, vendar tega ni bilo moč dokazati. Nekateri raziskovalci so domnevali tudi, da je rokopis napisal sam Voynich, da bi tako s "skrivnostno srednjeveško knjigo" zaslužil, vendar pa so to teorijo zavrgli po tem, ko so z radiokarbonsko analizo preučili starost tako pergamenta kot črnila in ugotovili, da nedvomno sodita v srednji vek. Proti tej teoriji pa govori tudi kasneje najdeno pismo prvega znanega lastnika, v katerem rokopis omenja svojemu prijatelju.
Leta 1976 je raziskovalec rokopisa Prescott H. Currier predstavil svojo teorijo, po kateri je Voynichev rokopis delo vsaj dveh, če ne celo štirih avtorjev. Prvih 25 strani je pripisal enemu avtorju, drugih 25 pa drugemu, ki naj bi pisal v drugem podobnem jeziku.
Kakorkoli že, avtor ali avtorji ostajajo neznani.
Slovenščina?
Pred kratkim je novo teorijo o jeziku, v katerem naj bi bil napisan Voynichev rokopis, objavila tudi Cvetka Kocijančič, slovenska psihologinja, družboslovka in publicistka, ki živi v Kanadi. Kocijančičeva je na Voynichev manuskript "naletela" leta 2016 in se nad njim takoj navdušila. Začela je raziskovati in prišla do zaključka, da je Voynichev rokopis po vsej verjetnosti napisan v srednjeveški latinici, ki ji je avtor dodal znake oziroma črke za nekatere glasove, ki se pogosto pojavljajo v slovenščini - kot so na primer: "SV" (na primer v besedah "svet", "svak" ali "svat"), "CV" ("cvet", "cviliti") in "ZV" ("zvest", "zvati", "zver"). Primerjala je tudi podobne zapise, ki so v času nastanka rokopisa obstajali na sedanjem slovenskem ozemlju (recimo Stiški rokopis) in odkrila podobnost med pisavami.
V Voynichevem rokopisu je tako odkrila veliko slovenskih besed, takšnih, ki jih uporabljamo še danes in takšnih, kot so jih verjetno uporabljali Slovenci v 15. stoletju - recimo besede "dal", "dali", "pridi", "obvladati", "posvetiti", "svariti", "cvet" in vrsto drugih.
"Voynichev rokopis kaže slično komplicirano slovenščino, kakršno so uporabljali slovenski protestantski pisatelji, z razliko nekaterih črk, ki so bile v uporabi pred 16. stoletjem (kot v Stiškem rokopisu), za nekatere slovenske glasove (SV, CV, ZV) pa je avtor izoblikoval posebne znake, tako da bi jih lahko uporabljali Slovenci v različnih političnih enotah (Avstriji, Italiji, Madžarski), kjer so veljale različne konvencije, ki so pisanje v slovenščini komplicirale," piše avtorica v svojem blogu, ki ga je posvetila svoji raziskavi Voynichevega rokopisa (Blog lahko najdete na tej povezavi).
Besede in gramatično strukturo je primerjala tudi s pisanjem slovenskih protestantskih piscev, pa tudi s pisanjem prvih kajkavskih piscev ter z zapisi v različnih slovarjih iz 16. stoletja (hrvaških in slovenskih). Ugotovila je, da jezik Voynichecega rokopisa bolj streza slovenskemu kot hrvaškemu kajkavskemu jeziku. "Kljub temu, da v Voynichevem rokopisu ni ločil, je mogoče v besedilu prepoznati stavke in slovnično obliko glagolov, samostalnikov, pridevnikov, zaimkov in značilnih slovenskih narečnih fraz," piše Kocijančičeva.
Prva slovenska knjiga?
Poleg tega, da je po njenih ugotovitvah rokopis napisan v srednjeveški slovenščini, pa Kocijančičeva predstavi tudi svojo teorijo, po kateri bi avtor lahko bil kartuzijan Nicholas Kempf, po rodu iz Strassbourga, ki je bil več kot 40 let prior samostanov v Jurkloštru in v Pleterju in je napisal več kot 30 knjig, od katerih pa se jih je ohranilo zelo malo. "Glede na to, da je bil filozof, vzgojitelj, pesnik, mistik, pisatelj in teolog, ki se je zavzemal za uporabo narodnega jezika v bogoslužju, ga smatram za avtorja Voynichevega rokopisa," piše Kocijančičeva na svojem blogu.
Če je to res, potem gre za knjigo, ki je v bistvu prva slovenska knjiga in Trubarjev Abecednik in Katekizem prehiteva skoraj za stoletje. Čeprav avtorica tega izrecno ne zapiše, pa pravi, da so "Njegove (Kempfove - op. a.) ideje ... deloma uresničili slovenski protestantski pisci sto let pozneje, katoliška cerkev pa je šele sredi prejšnjega stoletja uvedla narodne jezike v bogoslužje."
Celjski grofje - pobudniki rokopisa?
Na nastanek manuskripta pa bi lahko po avtoričinem mnenju vplivali tudi Celjski grofje, ki so vladali dobršnemu delu slovenskega ozemlja v času nastanka manuskripta in predstavljali eno najmočnejših dinastij v takratni Evropi. Celjski so bili tudi podporniki kartuzijanskega reda, saj so kartuzijanski samostani v Sloveniji nastali prav na njihovo pobudo in so jih izdatno financirali.
Voynichev rokopis pa "bil lahko tudi eden vzrokov za promocijo slovenske pisave z latinskimi črkami, kar bi Celjane ločevalo od Hrvaških glagoljašev in Habsburških Avstrijcev, s katerima so bili Celjski grofje v sporu," piše Kocijančičeva.
Seveda so vse, kar avtorica predstavlja, samo hipoteze, ki pa bi jih bilo potrebno preveriti in dokazati. Eden od načinov bi bil, to priznava tudi avtorica sama, da bi prevedli celoten Voynichev rokopis in ugotovili, ali so njene hipoteze, vsaj kar se slovenskega jezika tiče, pravilne. In če bi se izkazalo, da so, bi to lahko pomenilo pravo malo revolucijo v slovenskem jezikoslovju in zgodovini.
