Našli so jih (prvega leta 1739) skoraj po vsej Evropi - od Walesa do Madžarske, od Španije do Nemčije. Običajno so narejeni iz brona v obliki pravilnega dodekaedra (geometričnega telesa z dvanajstimi ploskvami) in imajo premer od štirih do enajst centimetrov.
Rimski dodekaedri, kot so jih poimenovali, burijo domišljijo tako najditeljev, arheologov, kot ljudi, ki si jih ogledujejo v muzejih. Nihče namreč natančno ne ve, čemu so služili, kajti njihovega opisa ali razlage doslej niso našli v nobenem od znanih rimskih dokumentov, prav tako ne na slikah ali freskah iz tega obdobja.
Ve se samo, da so nastali nekje med 1. in 4. stoletjem našega štetja.
Tako so se razvile mnoge teorije o tem, za kaj so jih stari Rimljani uporabljali. Veliko so jih našli ob najdbi večjih količin rimskega denarja, zato domnevajo, da so jih lastniki precej cenili.
Tako naj bi po mnenju raznih avtorjev služili kot uteži, držala za sveče ali kot kocke za igranje.
Bolj "sofisticirane" razlage jih opisujejo kot pomoč za ocenjevanje razdalj do oddaljenih predmetov, pomoč za izdelovanje rokavic iz volje, ali pa kot nekakšne"računalnike" za izračunavanje najbolj primernega časa za setev ozimnega žita.
Malo manj "zemeljske" razlage pa v njih vidijo predmete, ki so jih prerokovalci uporabljali za napovedovanje prihodnosti, saj je število 12 zelo pomembno, ker predstavlja tako mesece v letu, kot tudi število zodiakalnih znamenj.
Najbolj divje teorije pa jih sploh ne pripisujejo Rimljanom, pač pa Nezemljanom, ki so jih prinesli s seboj in pustili na Zemlji, ali celo časovnim potnikom iz prihodnosti. Te teorije pravijo, da je v njih zapisano skrivno znanje in šele, ko bo človeštvo dovolj napredovalo, bo znalo to znanje razbrati.
