Usoda malih narodov je, da ne bodo nikoli enakovredni velikim, vendar to ne pomeni, da ne morejo s svojim delom na različnih področjih doseči ugleda in prepoznavnosti. Moderno galerijo vidijo kot pomembno v svetu prav zaradi Zdenke Badovinac in sodelavcev, ki jih je do pred kratkim vodila.
»Spomnim se, da sem si rekla: ne smem se jaz prilagajati funkciji, temveč ona meni, mojemu temperamentu. Najbolje bom delala, če bom taka, kot sem.« In je šla – vedno naprej in daleč v svet, se povezovala, pletla mreže s pomembnimi igralci v svetu sodobne umetnosti, tkala prijateljstva, spotoma postala glasnica vzhodnoevropske umetnosti in si zgradila ugled. Cenijo jo kot kritično in napredno mislečo strokovnjakinjo, eno najbolj progresivnih muzejskih direktoric v Evropi (njen mandat se je zaključil konec decembra), lani nagrajeno z mednarodno nagrado Igorja Zabela.
Nedvomno je k ugledu ne samo slovenske sodobne umetnosti, temveč tudi države veliko prispevala. Prepričana je, da brez sodelovanja v mednarodnem prostoru ne moreš delati kakovostno. Dela s strastjo in sledi intuiciji, s čimer si je tlakovala pot k uspešnim zgodbam in vse svoje zastavljene cilje tudi presegla. Na začetku devetdesetih se je povečal mednarodni interes po umetnosti iz socialističnega prostora in takoj je zaslutila krasno priložnost za mednarodni preboj ter uveljavitev slovenske umetnosti. Hitro je tudi postala članica pomembnih mednarodnih odborov in mednarodne zveze kustosov IKT – sodelovanja so stekla in se ohranila. Med vojno je skupaj s skupino Irwin in kolegom kustosom Igorjem Zabelom ponudila roko sarajevskim umetnikom, zelo so se angažirali zanje ter bili pobudniki pomembne iniciative Ars Aevi, ki so se ji potem pridružile druge mednarodne institucije.
Glasnica vzhodnoevropske umetnosti
Nehote pa je postala tudi glasnica vzhodnoevropske umetnosti v svetu. Za svojo prvo razstavo vzhodnoevropske umetnosti Body and the East (Telo in vzhod) leta 1998 je mislila, da bo tudi zadnja v tem smislu. »V tistem trenutku se nisem zavedala, kako močno bo to zaznamovalo mojo kariero vse do danes.« Sledila ji je namreč zbirka Artist 2000+, njeno veliko delo, ki je doslej obredlo svetovne galerije: Innsbruck, Narodno galerijo v Skopju, osrednja muzeja sodobne umetnosti v Barceloni (MACBA) in Moskvi (Garaža), v slednjem so ustvarili tudi obsežen katalog o razstavi, ki si ga v Sloveniji zaradi pomanjkanja sredstev nikoli niso mogli privoščiti. Nazadnje je bila zbirka predstavljena v Hamburger Bahnhof, ki sodi v Narodno galerijo v Berlinu, v naslednjih letih se ji obeta vsaj še eno tako gostovanje. Posamična dela iz zbirke pa so nenehno na poti in del različnih svetovnih razstav. Zbirka pomeni tudi velik premik ne samo za Moderno galerijo, temveč tudi za Slovenijo, saj je državo postavila na mednarodni zemljevid umetnostnega sveta.
Zgodovinski uspeh
Med njene velike dosežke, pravzaprav zgodovinski uspeh, gotovo sodi tudi ustanovitev Muzeja sodobne umetnosti Metelkova. Sliši se kot nekaj nujnega, a ga nismo imeli vse do leta 2011. V njem je dobila stalno mesto tudi zbirka Artist 2000+, trenutno pa lahko med drugim v njem občudujete razstavo Jasmine Cibic, mednarodno uveljavljene slovenske umetnice, ki živi v Londonu. Eno poglavitnih poslanstev muzeja je, da redno predstavljajo sodobne živeče umetnike. »Moram poudariti, da je sploh med epidemijo izjemno pomembno, da delamo z živimi umetniki, saj se jim tako pomaga ne samo promovirati njihova dela, ampak tudi preživeti. Zaradi epidemije vse težje živijo, zato bi morali biti odkupi v naslednjih letih posvečeni predvsem živečim umetnikom.«
Njeni razmisleki vedno žanjejo zanimanje in leta 2019 so ji pri newyorški založbi ICI (mednarodna neodvisna skupnost kuratorjev) izdali knjigo esejev Comradeship, Curating art and politics in postsocialist Europe. Trenutno pa piše manjšo knjigo, ki jo bo izdala nemška založba Sternberg in bo posvečena novim načinom kuriranja v času med epidemijo in po njej. Loteva se torej pogleda v prihodnost in sprememb, ki bodo sledile na področju sodobne umetnosti in tovrstnih institucij. Hkrati pripravlja veliko razstavo za najpomembnejši muzej sodobne umetnosti v Italiji – rimski Maxxi. »Upam, da bo razstava, ki je načrtovana za konec februarja, predstavljena tudi v Moderni galeriji in na voljo slovenskim obiskovalcem.«
Nepotrebna sodobna umetnost?
Usoda malih narodov je, da ne bodo nikoli enakovredni velikim, vendar to ne pomeni, da ne morejo s svojim delom na različnih področjih doseči ugleda in prepoznavnosti. Moderno galerijo vidijo kot pomembno v svetu prav zaradi Zdenke Badovinac in sodelavcev, ki jih je do pred kratkim vodila.
Kako sodobno umetnostjo približati ljudem, ki nad njo odmahnejo z roko in se jim ne zdi pomembna? »Zavedam se, da je moderna in sodobna umetnost malce hermetična za ljudi, in treba se je truditi, da jim jo približamo. Hkrati pa opažamo paradoks, da so muzeji moderne in sodobne umetnosti v svetu najbolj obiskani (MoMA v New Yorku, Tate v Londonu, Pompidou v Parizu …) ter so postali središčne točke turizma, prostega časa in potrebe, o kateri se premalo govori. To je potreba človeka po tem, da je v stiku še z nečim, kar ni vsakdanje, pragmatično, kar ni povezano z golim preživetjem. Ljudi vedno privlači prav tisto, kar je malo neznano. Sodobne umetnosti danes morda ljudje res ne razumejo, ampak prav tako lahko da ne razumejo Picassa, pa ga vseeno občudujejo. O Picassu bo kaj tehtnega znala povedati le peščica ljudi, strokovnjakov, ampak s tem ni nič narobe. Njegova dela bodo vseeno vzbujala občutek, da je nekje nekaj neznanega, da je naše življenje neskončno. Človek ni samo razumno bitje, gre tudi za občutke, da ob spremljanju umetniških del zaslutimo, kako je nekdo posvetil življenje abstraktni ali konceptualni umetnosti, izdelki nosijo umetnikovo energijo, obiskovalec bo začutil nekaj, kar si morda niti ne bo znal razložiti. Ljudem moramo dajati občutek, da so dobrodošli, jih nagovarjati, da so v muzejih aktivni, da so v bistvu soustvarjalci naših programov, in v tej smeri tudi delamo: imamo vedno več pedagoških programov, to niso več samo zaprašene institucije, temveč v njih odmevajo tudi otroški koraki, tukaj so delavnice zanje, veliko stavimo na razprave z ljudmi z vsega sveta, na katerih se pogovarjamo tudi o širših družbenih problemih.«
Popravljanje sveta in skrb za drugega
Nujno je, da sodobna umetnost vzdržuje kritično mišljenje. »Ena najpomembnejših nalog umetnosti je, da popravlja svet. Da ga popravlja tako, da odpira tisto, kar dominantne ideologije, oblast, ekonomija, vera potiskajo v ozadje. Umetnost je bila vedno provokativna: razgaljala je telesa, ko jih je vera zatirala, prikazovala ženske bolj kreativne kot obstoječa družba … Vedno se je kritično obnašala do družbe in hkrati dajala predloge za boljši svet. To je danes, v času pandemije, še posebej pomembno. S kolegi po svetu se veliko pogovarjamo o solidarnosti in skrbi za drugega. Ugotavljamo predvsem to, da je zaradi covida veliko prekarnih zaposlenih (vodiči, čuvaji, prevajalci, oblikovalci …); cela vojska mladih intelektualcev in študentov je odvisna od teh nestalnih zaposlitev. Zato je naša skrb najprej namenjena njim – muzeji reprogramirajo svoje delo zato, da v projekte vključujejo predvsem te, ki so ostali brez dela, ter da lahko zaposlijo še koga od prekarcev. Tako popravljamo svet: da v prvi plan prihaja etična razsežnost muzeja, ne samo estetika. Mislim, da bo tako ostalo še dolgo. Leto 2020 ne bo šlo kar tako v pozabo, ampak bo zaznamovalo našo prihodnost.«
---
Prepevanje za dušo
Prihaja iz Bele krajine, iz Metlike, od koder se je vsak dan vozila z avtobusom na novomeško gimnazijo. Na njem je srečevala zanimive ljudi, med njimi se spomni tudi Janeza Pipana. Študij umetnostne zgodovine in filozofije jo je preselil v Ljubljano in tam je tudi ostala. Izhaja iz uskoške družine temperamentnega značaja in takšna je tudi sama. Morda jo je tudi ta radostni duh nagovoril, da se je pred letom dni odločila za ure petja pri nadarjeni mladi pevki Juliji Djordjević, ki je v Slovenijo prišla s trebuhom za kruhom iz Makedonije. »Je človek z izjemnim umetniškim in pedagoškim darom, kar gotovo dokazuje s tem, da petja uči mene. In je iz mene zvlekla delček zakrnelega posluha,« se zasmeje Zdenka Badovinac. »Učenje petja se mi zdi nekaj zelo pomembnega. Seveda pa ne bom nikoli javno nastopala, to je za mojo dušo. Glasba je nekaj izredno pomembnega in škoda, da je naša civilizacija petje tako izrinila iz našega odraslega življenja. V odraslosti ljudje večinoma nehajo peti.« Njej pa so se z rednim petjem zbudili čustveni spomini, na starše.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
