Maja 1770 se je kuga pojavila med ruskimi vojaki, ki so zavzeli balkansko turško provinco Vlaško. Septembra je prispela do Ukrajine in Kijeva. Hladnejše jesensko vreme je upočasnilo napredovanje bolezni, vendar so begunci tedaj že bežali na sever. Sredi januarja 1771 se je zdelo, da ni več razloga za strah, vendar so se s prvimi spomladanskimi odjugami med Moskovčani začeli pojavljati prepoznavni temni madeži in zatečene žleze. V enem tednu je umrlo sto šestdeset delavcev neke tekstilne tovarne v mestu.
Sedemnajstega marca je Katarina izdala oglas, da so v Moskvi nastopile izredne razmere in karantena: prepovedala je gledališke predstave, plese in vsa velika javna zborovanja. Nenaden mraz, ki se je pojavil konec marca, je pripomogel k zmanjšanju smrtnih primerov. Katarina in predstavniki mestne oblasti so začeli ukinjati omejitve. Konec junija pa je kuga spet napadla. Avgusta je divjala po mestu. Vojaki, ki so odstranjevali trupla z ulic, so zbolevali in umirali. Glavni mestni zdravnik je zahteval mesec dni bolniške, da bi se pozdravil. Petega septembra so Katarini sporočili, da imajo tristo do štiristo smrtnih primerov na dan, da so ulice polne zapuščenih trupel, da mreža kontrolnih točk okoli mesta popušča in da so ljudje lačni, ker jim nihče ne dostavlja živil. Od obolelih moških, žensk in otrok so zahtevali, da se preselijo v karantenske centre.
Nesreča vladike Amvrosija
Vsiljevanje preventivnih medicinskih ukrepov je izzvalo upor. Med zgroženimi prebivalci Moskve so mnogi začeli verjeti, da so ravno zdravniki in njihova zdravila prinesli kugo v mesto. Niso hoteli spoštovati ukazov, ki so jim prepovedovali zbiranje na tržnicah in v cerkvah, ne poljubljanja čudežnih ikon v upanju, da jih bodo zaščitile. Namesto tega so se zbirali in iskali odrešitev in tolažbo ravno pri teh ikonah. Slavna ikona Kazanske Matere božje je postala magnet; dan za dnem so se množice obolelih zgrinjale pred njenimi nogami. Mati božja je postala najbolj smrtonosno središče okužbe v mestu.
Zdravniki, ki so vedeli, kaj se dogaja, si niso upali vmešavati. Moskovski vladika Amvrosij je bil posvečen človek in uvidel je, da so zdravniki nemočni. V poskusu, da bi ublažil okužbo s preprečevanjem masovnega zbiranja, je na podlagi svoje duhovniške avtoritete ukazal, da ikono ponoči umaknejo z mestnih vrat in jo skrijejo. Menil je, da se bodo ljudje, potem ko bodo izvedeli, da je odgovoren za to, umaknili in odšli domov in bo tako odstranil to okuženo zbirališče. Namesto tega je njegov dobronamerni poskus izzval upor. Množica se ni razšla, temveč je pobesnela. Amvrosij je pobegnil v neki samostan in se skril v kleti. Množica pa je vseeno prišla za njim, ga izvlekla in raztrgala. Upor je zadušila vojska in pri tem ubila sto, aretirala pa tristo ljudi.
Katarina je spoznala, da Moskva in njeni prebivalci uhajajo nadzoru. Plemiči so zbežali na svoja vaška posestva; tovarne in delavnice so zaprli; delavci, poljedelci in mestni kmetje pa so se naselili v prepolne starodavne hiše, polne podgan, po katerih so mrgolele kužne bolhe in ostali so prepuščeni sami sebi. Konec septembra je carica prejela sporočilo gubernatorja Moskve, dvainsedemdesetletnega generala Petra Saltikova: Glede na to, da je število smrtnih primerov presegalo osemsto na dan – se je glasilo sporočilo –, je nemočen in situacija je ušla nadzoru. Prosil je za dovoljenje, da bi do zime lahko živel zunaj mesta. Carica je bila pretresena. Čedalje večji smrtni davek, Amvrosijeva nasilna smrt, Saltikov, ki je dezertiral s svojega položaja. Kako naj se bori z vsem tem? Na koga naj se obrne?
Surov in uspešen
Tedaj je pristopil Grigorij Orlov in prosil za dovoljenje za odhod v Moskvo, da bi zaustavil pomor in vzpostavil red. Želel si je ravno takega izziva; po dolgoletnem brezdelju je potreboval opravičilo v svojih in Katarininih očeh. Carica je sprejela njegovo »lepo in požrtvovalno« ponudbo, kot je povedala Voltairu, »ne brez občutka velikega nemira zaradi nevarnosti, ki se ji bo izpostavil«. Vedela je, kako je nemiren in željan dela; kako je ogorčen, ker ga zadržujejo v Petrogradu, medtem ko njegov bratranec Aleksej in drugi oficirji odnašajo zmage in hvale na kopnem in morju. Dala mu je popolnoma proste roke. Orlov je sklical zdravnike, visoke vojaške uradnike in administratorje in se 21. septembra zvečer odpravil v Moskvo.
Vzpostavil je nadzor nad okuženim mestom. S šeststo do sedemsto smrtnimi primeri na dan se je posvetoval z zdravniki, nato pa s silo in zastraševanjem ljudi prisilil k poslušnosti. Bil je surov in učinkovit, vendar pa tudi human. Z zdravniki je obiskoval bolnike, nadzoroval deljenje zdravil in odstranjevanje trupel, ki so trohnela po hišah in ulicah. Kmetom, ki so se prostovoljno prijavili za delo v bolnišnicah, je obljubil svobodo. Odpiral je sirotišnice in delil hrano in denar. V dveh mesecih je porabil sto tisoč rubljev za hrano, obleko in zavetišča za preživele.
Ukazal je sežiganje oblek umrlih in zažgal je tudi tristo starih lesenih hiš. Ponovno je vzpostavil obvezno karanteno, čeprav je ravno ta ukrep pred tem izzval upore. Spal tako rekoč ni, njegov pogum in delavnost pa sta prešli tudi na druge. Število smrtnih primerov v mestu, ki je v septembru doseglo 21.000, je v oktobru padlo na 17.561, novembra na 5235 in decembra na 805. K temu so delno pripomogli ukrepi Orlova, delno pa prihod hladnega vremena.
Kako zaustaviti govorice
Carico je v teh tednih pokonci držalo zaupanje v Orlova in upanje, da se bo zima začela prej kot po navadi. Bala se je, da se epidemija ne bi razširila na severozahod proti Petrogradu; v Psovsku in Novgorodu je že bilo nekaj sumljivih primerov. Vzpostavili so varnostne ukrepe, da bi zaščitili prestolnico na Nevi: na vse poti so postavili kontrolne točke, uvedli so posebno previdnost pri izročanju poštnih pošiljk, po vsaki sumljivi smrti je bil obvezen zdravniški pregled trupla. Skrbelo jo je, kakšen bo učinek poročil in govoric v deželi in na tujem. Sprva je poskušala zadušiti zgodbe o bolezni množic, strahu in nasilju.
Potem pa je na vrhuncu dogajanja dovolila objaviti uradno poročilo o uporih v Moskvi, da bi preprečila nove govorice – na primer, da ljudi sežigajo žive. Tuji časopisi so prevzeli in tiskali njeno različico zgodbe. Zasebno so jo ti dogodki prizadeli. Voltairu je komentirala Amvrosijevo smrt: »Slavno osemnajsto stoletje se pri nas resnično lahko s čim pohvali. Poglejte, kako lepo smo napredovali!« Aleksandru Bibikovu, bivšemu predsedniku Kodifikacijske komisije, je napisala: »Mesec dni smo preživeli v razmerah, v kakršnih je Peter Veliki živel trideset let. Vse težave je premagal s svojo slavo. Mi pa upamo, da se bomo iz njih izkopali s častjo.«
Tako medalja kot slavolok
Sredi novembra leta 1772 je kriza ponehovala, zato je Katarina dovolila javne maše z blagoslovom. Ko se je 4. decembra Orlov vrnil v Petrograd, ga je zasula s častmi. Ukazala je izdelati zlat medaljon z likom mitološkega rimskega junaka na eni in glavo Orlova na drugi strani. Napis se je glasil: »Tudi Rusija ima take sinove.« Ukazala je zgraditi slavolok v parku Carske vasi, na njem pa je pisalo: »Junaku, ki je Moskvo rešil pred kugo.«
Beseda rešil drži le, ko gre za zmanjšanje žrtev bolezni. Neki sodobnik ocenjuje, da je kuga v Moskvi usmrtila 55.000 ljudi, kar je bila petina prebivalcev tega mesta. Po drugih ocenah je v Moskvi umrlo 100.000 ljudi, drugod po carstvu pa še 120.000. Da bi preprečili vrnitev bolezni, je vzdolž južne ruske meje še dve leti veljala karantena, vse do začetka vojne s Turčijo leta 1774
Grof Grigorij Grigorijevič Orlov je bil rojen leta 1734 v vasi Ljutkino v Tverski guberniji, v družini novgorodskega gubernatorja. Bil je favorit in najbližji svetovalec carice Katarine II. in eden od organizatorjev dvornega prevrata leta 1762, ko so s prestola odstranili Petra III., nanj pa se je povzpela Katarina II. Bil je ustanovitelj in prvi predsednik Prostega gospodarskega društva. Leta 1771 je bil po ukazu carice, ki mu je dala vsa pooblastila za boj z epidemijo kuge in uporom, ki se je takrat začel, v Moskvi. Umrl je leta 1783 na svojem posestvu v bližini Moskve.
(Prilagojeno iz enciklopedijskega slovarja Zgodovina domovine od najstarejših časov do današnjih dni, Moskva, Znanstveno založništvo Velika znanstvena enciklopedija, 1999)
