Je smrt dokončno dejanje, kot bi ugasnili luč, ali pa jo lahko na nek način »preživimo« - karkoli že to pomeni? Netflixova serija »Surviving Death« (»Preživeti smrt«) trdi, da znanost lahko odgovori na to, za mnoge največjo skrivnost.
Serija temelji na knjigi z istim naslovom, avtorice Leslie Kean, sicer novinarke, pa v prvih šestih epizodah poleg znanstvenih dognanj o smrti in procesu umiranja vključi tudi osebne izpovedi ljudi, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo, spiritualiste in medije, ki trdijo, da lahko navežejo stik z umrlimi, lovce na duhove in domnevne spomine iz preteklih življenj. Prav tako vključuje tudi religiozne trditve o posmrtnem življenju, ki pa jih znanstveno ni mogoče ne potrditi ne ovreči, saj temeljijo na veri – torej na prepričanju.
Obsmrtna doživetja - posledica naravne droge?
Prva epizoda serije raziskuje obsmrtna doživetja. V srhljivih zgodbah o izkušnjah ljudi, ki so se utapljali, doživeli zastoj srca ali skoraj izkrvaveli, ti ljudje poročajo, da so se zavedali in čutili dogajanje, čeprav kot ve znanost, možgani prenehajo delovati nekaj sekund po tistem, ko kri vanje ne dovaja več kisika. Intervjuvanci v seriji govorijo o srečanjih s svojimi mrtvimi sorodniki, žarki svetlobi ali občutku, da so v tunelu, nekateri se spomnijo, da so videli zdravstveno osebje, ki jih je poskušalo reanimirati.
Obsmrtna doživetja so ena od stvari, ki jih je znanost raziskovala in obstajajo določeni dokazi, da ljudje lahko izkusijo zavest, ko medicina tega ne pričakuje. Vendar to samo po sebi še ne dokazuje življenja po smrti. Lahko gre samo za to, da možgani in s tem zavest v nekaterih primerh vztrajajo dlje, kot pa bi pričakovali. Znanost je ugotovila tudi, da obsmrtna doživetja delijo veliko podobnosti s počutjem ljudi, ki so zaužili psihoaktivno drogo, imenovano DMT. To spojino pa proizvajajo tudi možgani sesalcev in znanstveniki so v poskusih s podganami ugotovili, da se ob srčnem zastoju količina DMT-ja močno poveča.
»Kar se lahko iz tega naučimo je, da ko smo blizu smrti, doživljamo neke izkušnje, čeprav možgani ne dobivajo več kisika,« pravi dr. Sam Parnia.
Po drugi strani obstaja vsaj eno v znanstvenem časopisu objavljeno pričevanje osebe, ki je doživela zastoj srca in je kasneje opisala dogajanje ob reanimaciji, katere se je spominjala kot »lebdenje izven telesa« oz. »opazovanje dogajanja od zgoraj«. Oseba je pravilno opisala postopek uporabe defibrilatorja, ter celo enega od zdravstvenih delavcev, čeprav je v tistem trenutku bila – po medicinskih poročilih brez zavesti oz. klinično mrtva.
Dr. Sam Parnia, vodja raziskav v intenzivni negi in oživljanju iz New Yorka je naredil raziskavo med ljudmi, ki so preživeli srčni zastoj. Skoraj polovica od 146 oseb je poročala o tem, da so se ob zastoju srca zavedali dogajanja. »Kar se lahko iz tega naučimo je, da ko smo blizu smrti, doživljamo neke izkušnje, čeprav možgani ne dobivajo več kisika,« pravi Parnia in dodaja, da je zavest morda veliko bolj kompleksna kot menijo strokovnjaki.
Snovalci serije so želeli v serijo vključiti tudi njega, vendar je sodelovanje odklonil, ker meni, da serija ne dela razlik med znanstvenimi raziskavami in psevdoznanstvenimi pristopi, kot so mediji in raziskovalci duhov.
Znanost, kakršno poznamo, zaenkrat ne more ne dokazati, ne ovreči posmrtnega življenja, tolažba, ki jo žalujoči dobijo z vero vanj pa je zelo močna.
Srečanja z umrlimi svojci in prijatelji, tuneli, svetloba ...
Ustvarjalci serije »Preživeti smrt« so intervjuvali tudi moškega, ki mu je srce zastalo zaradi alergične reakcije na anestetik. Moški je v epizodi spregovoril o tem, da se mu je takrat prikazal oče, s katerim sta sicer imela težaven odnos. Oče ga je objel in moški pravi, da ga je ob tem prevzel močan občutek miru.
Psiholog David Wilde iz Univerze Nottingham Trent v Veliki Britaniji je intervjuval ljudi z obsmrtnimi izkušnjami in ugotovil, da tovrstna transformacija ni tako redka. Neimenovana ženska, ki jo je spraševal za članek, ki ga je kasneje objavil, je povedala, da se je ob smrti znašla v praznini, kjer se je soočila z vsem, kar je slabega naredila v življenju, potem pa ji je neki glas dejal, da naj ne bo preveč stroga do sebe. Ko se je ponovno zavedla, je začutila, da ji je bil ponujen nov začetek. Kasneje, ko je ozdravela, je postala osebna svetovalka in pravi, da brez izkušnje, ki jo je doživela, zagotovo tega ne bi počela.
Jasnovidci in klicatelji duhov
Čeprav nekatere obsmrtne izkušnje znanost lahko preučuje, pa jih veliko ostaja v domeni vere, kot so recimo prepričanja o reinkarnaciji ali občutki, da so umrle ljubljene osebe še vedno ob živih. Epizode serije pa se lotevajo tudi drugih pojavov, ki jih je načelno mogoče preverjati z znanstvenimi metodami, kot so paranormalni pojavi med spiritualističnimi seansami ali klicanju duhov. Vendar o teh pojavih serija poroča dokaj nekritično. Tako na primer omenja poljskega medija Franeka Kluskega, ie trdil, da duhovi lahko pustijo odtise svojih rok v staljenem vosku. Pri tem sicer navajajo, da je v 20-ih letih prejšnjega stoletja neki francoski raziskovalec, ki je preučeval metode in tehnike Kluskega, poročal, da ni našel dokazov, da bi ta goljufal, vendar pa v seriji ne povedo, da Francoz Kluskega pred preučevanjem ni preiskal. Producenti serije pa so »pozabili« tudi pokazati, kako lahko sodobni iluzionisti ustvarijo podobne odtise iz gumijastih rokavic.
Ljudje, ki obiskujejo ali vabijo medije ali jasnovidce, v resnici hočejo verjeti, da so stiki z mrtvimi mogoči in da pri seansah prihaja do paranormalnih pojavov, razlagajo psihologi.
Serija pa sicer omenja, da mediji, kot imenujejo »klicalce duhov«, lahko od svojih klientov še pred seanso izvabijo podatke o umrlih, ki jih potem lažno interpretirajo kot »izpovedi duha, s katerim so v stiku«. Tako so posneli seanso z medijem Nicole De Haas, ki je presenetila družino, ki jo je povabila, s podrobnostmi iz življenja umrle sorodnice, ki jo je »priklicala«. Ekipa je pokazala, da je De Haasova do vseh podatkov, ki jih je uporabila na seansi, lahko prišla s preučevanjem Facebook profilov članov družine in osmrtnice objavljene na spletu. Kljub temu pa so simpatije gledalcev producenti nazadnje obrnili v prid mediju s stavkom, da je zaradi kopice podatkov na družbenih omrežjih delo pravih medijev otežkočeno.
Če so s izumom infrardeče fotografije razgalili trike, s katerimi so mediji ustvarjali »duhove«, ki so »premikali predmete«, pa lahko mediji svoje kliente prevarajo z navadnimi sugestijami. Ljudje, ki obiskujejo ali vabijo medije ali jasnovidce, v resnici hočejo verjeti, da so stiki z mrtvimi mogoči in da pri seansah prihaja do paranormalnih pojavov, razlagajo psihologi. Ustvarjalci serije so tako naredili poskus in k seansi povabili zainteresirane ljudi. Seansa je potekala v zatemnjeni sobi, pri njej pa so uporabili predmete obarvane z fluoroscenčnimi barvami. »Medij«, ki je bila v resnici sodelavka ustvarjalcev, je zbranim dejala, da se predmeti premikajo, čeprav so bili ves čas pri miru. Med udeleženci so bili tudi drugi sodelavci produkcije, ki so prav tako »videli«, da se predmeti premikajo in s tem potrjevali besede »medija«. Ko so na koncu intervjuvali povabljene osebe, ki niso vedele, da gre za lažno predstavo, jih je kar tretjina trdila da so v resnici videli, da se predmeti premikajo.
Iskanje smisla z rezervo
Serija sicer ponuja prepričljivo zgodbo o tem, kako ljudje želijo svojemu življenju dati smisel in o globoki ljubezni, ki jo čutijo do svojih umrlih družinskih članov ali prijateljev. Znanost, kakršno poznamo, zaenkrat ne more ne dokazati, ne ovreči posmrtnega življenja, tolažba, ki jo žalujoči dobijo z vero vanj pa je zelo močna.
Vendar je šokantne in vznemirljive trditve o nerazložljivih pojavih, povezanih s smrtjo treba jemati z rezervo, pravi profesor psihologije iz Univerze Hertfordshire, Richard Wiseman. »Preden se odločite, da gre zares za paranormalen pojav, poglejte na splet, preberite knjige, ki ponujajo mnogo alternativnih razlag in pogledov. Vsaj to.«
Povzeto po članku iz portala Livescience.com
