Kako prav bi prišel človek, kot je Tanonius Marcellinus, da bi nas rešil dolgčasa. Vsem ljudem, kot je Tanonius, bi morali postaviti spomenik.
Legenda pravi, da je Diomed, eden največjih grških junakov po trojanski vojni, odšel na Apeninski polotok in tam ustanovil nekaj mest. Eno od njih je tudi današnji Benevento, v prevodu dobri veter, približno sto kilometrov severovzhodno o Neaplja v dolini reke Calore v pokrajini Kampanja.
Že v petnajstem stoletju omenjajo kip, ki je stal v središču mesta, vendar pa je od šestnajstega stoletja ostal le podstavek. Na začetku devetnajstega stoletja je izginil tudi ta in še danes ne vemo, kje je zdaj. Ostal pa je zapis o tem, kaj je na njem pisalo in čigav kip je stal na njem.
»Za Tanoniusa Marcellinusa, najuglednejšega človeka, guvernerja Kampanje in njenega najdostojnejšega pokrovitelja, katerega dobra dela so prebivalstvo Beneventa rešila od neskončnega dolgčasa. Spomenik so postavili vsi meščani.«
Na žalost ni popolnoma znano, kaj je storil guverner, vendar je bilo reševanje naroda pred dolgčasom očitno tako pomembno dejanje, da si je zaslužilo spomenik.
Kaj je sploh dolgčas?
Dolgčas nam je, kadar nimamo kaj početi ali pa ne vemo, kaj bi sami s sabo. Ko nas nič ne zanima. Lahko nam je dolgčas, ko smo sami in ne počnemo ničesar ali pa so nam dolgočasne tudi knjige, filmi, gledališke predstave in družba, v kateri smo.
Dolgčas se lahko dogaja vsem. Dolgčas je dolgočasen in doživimo ga skoraj vsak dan. In je težek, prav težek.
Dolgčas nekoč ...
V srednjem veku so bili ljudje v glavnem nepismeni. Več kot 80 odstotkov prebivalcev Evrope je vse življenje preživelo v krogu 20 kilometrov od kraja, kjer so bili rojeni, se družilo z istim majhnim številom ljudi in vsak dan od jutra do večera počelo ista dolgočasna opravila. Znova in znova so si pripovedovali iste zgodbe, mite in legende. Njihove priložnosti za zabavo so bile zelo majhne.
Iz našega zornega kota je bilo našim prednikom strašno dolgčas.
Vendar pa stari Grki sploh niso imeli besede za dolgčas in so takšno stanje le redko opisovali. Če so že omenjali kaj podobnega, je bilo to stanje nemira in pričakovanja. Aristofan je zapisal, da je medtem, ko je čakal, da se začne skupščina, »stokal, zehal, se pretegoval in ni vedel, kaj naj pravzaprav počne«. Vendar pa njemu ni bilo dolgčas zato, ker ga nič ni zanimalo, temveč zato, ker je prišel prezgodaj in ni vedel, kaj naj počne, dokler se ne začne skupščina.
Najuglednejši atenski filozofi so hvalili sposobnost svojih someščanov, ki so lahko uživali v dolgčasu. Aristotel je menil, da je prosti čas odločilnega pomena za ustvarjanje učenih ljudi in politikov. V svoji slavni Politiki je zapisal:
»Ravno tako kot bi morali dobro delati, bi morali tudi dobro izkoristiti prosti čas. Prvo načelo vsakega podviga je brezdelje.«
Rimljani so dolgčas omenjali večkrat kot Grki, razlog pa so bili dolgi vojaški pohodi, med katerimi vojska večino časa ni počela ničesar. General Evmenej iz vojske Aleksandra Makedonskega je svojim vojakom ukazal, naj hodijo okoli največje zgradbe v mestu in vsak sledeči krog pohitrijo tempo. S tem jim je krajšal čas. Rimski filozof Seneka je govoril: »Če doma nimaš kaj početi, se ukvarjaj z javnimi posli.«
Vendar pa dolgčas za naše prednike ni bil enak občutek kakor danes. Zanje je bil to prosti čas, lenarjenje in brezdelje. Modreci tistega časa so jim predlagali, naj v tem uživajo ali naj se v prostem času ukvarjajo z nečem drugim.
... in danes
V zgodovini nikoli nismo imeli toliko načinov, da se rešimo dolgčasa, kot jih imamo danes. Imamo televizijo, internet, lahko poslušamo katerokoli glasbo, gledamo na milijone videoposnetkov in seveda igramo številne videoigrice.
Dolgčas, ki ga poznamo danes, je nastal pred kratkim. Od industrijske revolucije naprej. Od ustvarjanja vse več prostega časa.
Dolgčas je luksuz.
Nihče ne mara, da mu je dolgčas. To, da nas popolnoma nič ne zanima, je neprijeten občutek. Kot bi bili nekoristni. Na srečo pa zdaj obstaja vsa ta tehnologija, ki nas obkroža, videoigrice na primer, in tako se zmeraj lahko zabavamo.
Neprijetno nam je tudi takrat, ko nas kaj boli. Če se udarimo v prst, to lahko boli in vemo, zakaj je tako. Neprijetno je, ko smo bolni. Vedno obstaja kakšen zunanji vzrok, zaradi katerega se slabo počutimo. Razen pri dolgčasu. Dolgčas nam je, ko smo sami s sabo.
Če smo sami sebi dolgočasni, mar to pomeni, da nekaj ni v redu z nami?
Ko nam je dolgčas, se v možganih pravzaprav poveča aktivnost v delih, ki obdelujejo naše spomine, razmišljanja o tem, kaj čutijo drugi, in izmišljanje zgodb. Možgani tako porabijo le pet odstotkov energije manj kot takrat, ko nekaj počnemo, in zato se nam zdi, da čas mineva počasneje.
V trenutkih dolgčasa možgani začnejo ustvarjati.
Dolgčas je zelo pomemben izvor ustvarjalnosti. Sili nas k razmišljanju o samem sebi, opažamo stvari, ki smo jih morda predvideli, lahko nas prepriča, da se lotimo stvari, na katere smo drugače pozabljali. Dolgčas je pritisk, ki nas sili, da se premaknemo, in je morda razlog za večino stvari, ki smo jih dosegli.
Ko ne vemo, kaj bi sami s sabo, naše misli začnejo tavati. Pozornost ni usmerjena na nič posebnega. Preprosto tavamo, se spominjamo, si zamišljamo, skačemo s teme na temo brez kakršnegakoli reda.
Skupina študentov je za neki poskus dobila dolgočasno nalogo. Morali so brati telefonski imenik. Ali obstaja bolj dolgočasna knjiga? Druga skupina študentov je dobila veliko bolj zanimivo nalogo in čas je zanje mineval hitreje. Po končanem poskusu so vsi študenti dobili navaden plastični kozarec in nalogo, naj iz njega kaj izdelajo. Karkoli jim pride na misel. Tisti, ki so brali telefonski imenik, so imeli veliko več različnih zamisli, kaj početi s plastičnim kozarcem.
Če ne bi bilo dolgčasa, bi ostali ujeti v okoliščinah, ki nas ne izpolnjujejo. Dolgčas je opozorilo, da ne počnemo tistega, kar si želimo, in ni povzročitelj novih zamisli v nas. Občutek nemoči, ko nas nič ne zanima, nas v glavnem privede do misli – kaj pravzaprav želim od življenja? Pogosto odgovor tudi najdemo ali vsaj prvi korak do njega.
Ko nam je dolgčas, razmišljamo o prihodnosti in delamo načrte.
Ne preveč, ne premalo
Obstaja lestvica, s katero merimo nagnjenost k dolgčasu. Lestvica kaže, da so ljudje, ki bolje poznajo sebe in svoje občutke in ki se zavedajo, kaj jim je všeč in kaj ne, manj nagnjeni k dolgčasu od drugih.
Vendar pa kakor za vse drugo v življenju tudi tukaj velja pravilo – ne preveč ne premalo dolgčasa.
Naši možgani se bojijo prevelikega dolgčasa. Trpijo za strahom pred brezdeljem. Nič ne uničuje možganov tako hitro kot enoličnost, raznolikost pa izboljšuje razvoj novih celic in vzdrževanje starih. Če nimamo ničesar novega, s čimer bi se ukvarjali, možgani poskušajo sami sebi ustvariti nekaj, s čimer bi se ukvarjali – samoprevare. Dobimo privide.
Vsakdo lahko doživi halucinacije, če možgani nimajo drugega dela. Ustvarijo lahko Ganzfeld efekt (celotno polje) – če nekaj časa poslušamo le en ton in opazujemo isto barvo in imamo pri tem omejene druge čute, možgani preprosto izklopijo sluh in vid, saj je signal, ki ga dobivajo od obeh, nespremenljiv in tako začnejo ustvarjati svoje slike in zvoke. Včasih začnejo tudi halucinirati. To lahko zelo preprosto izzovemo tudi sami. Radio nastavimo med postajami, tako da slišimo le neprestan šum, na oči pa položimo neprosojno masko za spanje. Uležemo se na kavč in se umirimo. V le nekaj minutah se bomo morda lahko pogovarjali z duhovi naših prednikov, jahali konja, hodili po Luni ali kaj podobnega. Enako se lahko zgodi, če nam je predolgo dolgčas.
Zmerno z dolgčasom
Nekaj občasnega dolgčasa je znak zdravega razuma. Dolgčas nas ščiti. Upočasnjen film, deževno popoldne brez opravkov, dolgi govori in podobne stvari niso nevarni, so le premalo zabavni. Dolgčas, ki ga občutimo v teh trenutkih, nas sili, da se lotimo česa novega.
Možgani potrebujejo nekaj dolgčasa, da se lahko sprostijo in razmišljajo o prihodnosti. Da bi ustvarjali načrte. Z današnjo tehnologijo, ki skrbi za to, da nam nikoli ni dolgčas, se pogosto zanemarjamo. Če v vrsti čakamo pet minut, takoj izvlečemo telefon in igramo igrico ali preiskujemo internet. Možgani so vedno zaposleni, s čimer zmanjšujemo ustvarjalno moč.
Ko vam bo naslednjič malce dolgčas, se prepustite občutku. Tako kot nas lakota in žeja držita pri življenju in nas opominjata, da moramo jesti in piti, nam dolgčas lahko služi, da ustvarjamo načrte in si izboljšamo življenje.
In seveda, tako kot pri hrani in pijači nam mora biti umerjeno tudi dolgčas.
Kdor bere ★★★ POLITIKIN ZABAVNIK ★★★ vé več!
