»Zakaj si tako želimo imeti trdna tla pod nogami? Da se počutimo varno in dobro. Ker nas to pomirja. Občutek gotovosti je ena od iluzij človeškega uma. Kajti edina stalnica v naših življenjih je ravno sprememba. Vsak dan, vsako minuto smo drugačni,« je med drugim v svojem predavanju Brez gotovosti varno na mariborskem Maratonu pozitivne psihologije prejšnjo soboto poudarila nekdanja redovnica, danes pa klinična psihologinja in filozofinja Vida Žabot. Opogumljala nas je, da izstopimo iz cone ugodja – tudi v nemogočih razmerah je mogoče najti svojo notranjo moč in živeti svobodno!
Svet je samo skupek negotovosti – pandemija, gospodarska negotovost, ekološke katastrofe. Nihče nam ne more zagotoviti večne ljubezni, čeprav si jo obljubljamo, kot si obljubljamo zaupanje, pa da bomo za vedno skupaj in da se lahko na to zanesemo. Všeč nam je, kadar to slišimo, toda ali je v človeški naravi to sploh mogoče, sprašuje Žabotova. »Ne, negotovosti se ni mogoče izogniti. Poglejmo scene iz narave – vulkani, tropski fenomeni, poplave. V naravi vlada nestabilno ravnovesje, ki jo prenavlja in spreminja. Del tega smo tudi mi, ne moremo se izogniti.« Vsak življenjski proces se razvije in obnavlja v štirih stopnjah: ravnovesje – energije so usklajene, sprememba – staro ravnovesje se spremeni do kritične točke, kriza – ravnovesje se poruši in novo ravnovesje – iz razvalin se rodi nov sistem. »Največ ljudi se ustavi pri krizi, zato je prehod v novo ravnovesje najtežji korak,« poudarja.
Naša skrita potreba po stabilnosti
Naši možgani, psiha, pa imajo radi trdna tla pod nogami. Pomislimo, kaj nas že od nekdaj pomirja. Celo otroci imajo radi, da jim pravljice ponavljamo enako vsaj prve tri, štiri leta. Vse življenje ostaja v nas ta skrita potreba po stabilnosti, življenju brez večjih sprememb, nepredvidenih dogodkov, zmedenosti, neznanega. Občutek gotovosti, pravi Žabotova, je ena od iluzij človeškega uma. Ljudje si ga skušamo zagotoviti na različne načine. S tem ni nič narobe, a edina stalnica je prav sprememba. Tudi mi smo vsako minuto drugačni, ne samo ker se staramo, ampak tudi ker rastemo – čustveno, družbeno, mentalno, duhovno.
Strah je zapisan v možganih
Ne preživi najmočnejši, temveč tisti, ki se najbolje prilagaja spremembam, je dejal že Charles Darwin. Toda zakaj tako težko sprejemamo spremembe? Zakaj so tako neprijetne? Reakcije ob tem, kar doživljamo, segajo že v naše spočetje. Kakšne nevrohormone je imela tedaj materina kri? Že takrat so začeli programirati naše možgane. To je podzavestno. Zato si je tako težko zapovedati ali se odločiti, da nas ne bo več strah. »Velikokrat dobivam obupana sporočila – zakaj imam ta strah, spet in spet me preplavi … To je prav zato, ker je tako globoko zapisan na fiziološki, genetski ravni in v spominih. Kako se danes odzivam na to, kar se dogaja v svetu, v meni, je odvisno od komunikacije, ki smo jo imeli v prvih mesecih, letih življenja. Ko se neki program ustvari podzavestno, ostane aktiven vse življenje in se avtomatično aktivira, dokler ga sami ne izključimo. Če je nekdo zvok rešilca povezal s situacijo, ko je ta odpeljal ljubljeno osebo, rešilni avto povežemo z bolečino. Kjerkoli bo ta človek potem zaslišal zvok rešilca, bodo možgani izločali nevrohormone tistega trenutka, ko je bil star, recimo, pet let – začutil bo strah, tesnobo, paniko, negotovost.«
Zakaj si vedno izberem napačnega
Nekateri programi, ki nas vodijo, so koristni, vemo, recimo, da nas ogenj lahko opeče. Drugi so neproduktivni – recimo da smo iz okolja posrkali informacijo, da je denar vezan z bolečino, muko in so se zaradi njega prepirali. Če se je to vtisnilo v naš program, nas bodo možgani odvrnili od zaslužka, dobička … »Koliko ljudi me vpraša, zakaj si vedno izberem napačnega človeka, čeprav se mi je zdel povsem nasproten od prejšnjega. Naši možgani nas vodijo v izbiro tistega, kar potrjuje njihove programe.«
Ne zavedamo se, kako nas programirajo
Vendar se to ni zgodilo zato, da bi nas pehalo v nesrečo, nam zapletalo življenje ali obnavljalo bolečino, temveč zato, ker staro stanje morda ni bilo več dobro za naš napredek, zadovoljstvo, srečo in zdravje. Situacija nas vabi v novo ravnovesje, ki pa se ne more zgoditi, ne da se poruši prejšnje, ker je to pač naravni zakon. Iz ravnovesja nas lahko spravijo različne stvari – izguba zdravja, ljubezni, službe ... »O čem se največ pogovarjate vsak dan? Upam, da to ni samo politika ali v teh časih covid. Velikokrat se niti ne zavedamo, kako nas programirajo, manipulirajo, da smo ubogljivi in igramo vloge, ki so nam jih dodelili.«
Živimo v energiji starega sveta
»Zakaj se nam to zdi normalno? Živimo v energiji starega sveta, ki so nam ga zgradile razne institucije: politične, znanstvene, religiozne, na katerih smo gradili našo gotovost – varnost. Stare energije so nas prepojile, kar se kaže v preprostih, vsem nam znanih trditvah: nikoli ne bo bolje, vedno je bilo tako in tako bo tudi v bodoče, jutri bo še slabše kot danes ... Ogromno ljudi ne zaupa sebi in se zadovoljijo z manj, se vdajo, tik pred uspehom. Blaginjo je nemogoče doseči, ker vlada tema, sistem, ki vse kontrolira in z nami manipulira z denarjem. Posledice tega ozračja, ki naj bi programiralo naše reakcije, so stres, občutek, da nismo v redu, da je z nami nekaj narobe, pomanjkanje vedrine in radosti, žalost, pomanjkanje samospoštovanja, tesnoba, samokritika, samokontrola, občutki krivde – ta je najmočnejši strup.«
Kako lahko spremenimo zakoreninjene programe?
Kvantna fizika pravi, da ko spremenimo način opazovanja stvari, se te spremenijo. To vodi v odkritje, da nismo samo skupek vseh programov, vzgoje, kulture, študijev – nekje v naši globini je pristna narava, ki žubori in sveti ter je onkraj vsega tega. Kliče nas, nas lahko prerodi in prenovi. Dvigne nas nad vsak stres ali negotovost. Vsi smo že kdaj občudovali ljudi, ki so bili v takih težavah, da je bilo praktično nemogoče najti rešitev, pa so našli pot iz njih. To je naša notranja moč!
Kako razvijemo moč? Kdo je naš najboljši prijatelj? »Verjemite, da je gotovost doma tam, kjer sem jaz dobro s samim seboj. Edina oseba, na katero lahko res računam v vsakem trenutku, vse življenje, sem jaz sam. Imejmo se radi, skrbimo zase, vzemimo si čas zase, negujmo se, izkazujmo si ljubezen.« Postavimo torej sebe na prvo mesto. Nihče ne ve, kdo sem jaz, razen nas samih, nihče ne bo živel mojega življenja razen mene in nihče ne bo šel z mano onkraj. Jaz sem odgovoren za svoje življenje, za kar se mi dogaja in kar povzročam s svojimi reakcijami.
Iščimo lepoto
Da lahko to storimo, si lahko pomagamo, recimo, z dihanjem. »Dihanje pomirja, energijsko čisti, kadar zavestno dihaš, stopaš v smeri svojega jaza. Preko dihanja kože, pogleda, srkamo svetlobo. Krasna tehnika proti stresu je nastaviti obraz sončnim žarkom za trideset sekund, na primer. Svetlobo lahko srkamo tudi iz iskrivih pogledov, prijaznih besed, pozdravov. Povečajmo dojemanje lepote. Kadar nas napade črni val, je edini izhod usmeriti pogled na nekaj lepega. Barva rože, oblika oblaka, eleganca avtomobila. Vedno spodbujam ljudi, ki se borijo z negativo v sebi, da reakcije, ki se samodejno vklapljajo, nadomestijo z nečim, kar je lepo, kar spodbuja dobre občutke. Ali pa začnite pisati spisek vsega, za kar ste lahko hvaležni. Opustimo potrebo po kontroli, živimo sočutje, bodimo brezpogojna ljubezen!«
Vse je že v nas
Vse to je že v nas, v jasni kodi, ki ji pravimo ljubezen. To ni čustvo, dokazovanje, je življenje, energija. Ljudje, ki imajo stik z globino svoje biti in notranjo močjo, ne krivijo drugih ali življenja za nič, kar se dogaja v njihovem življenju. Ne skrbi jih za nekaj, česar ne morejo spremeniti, izbirajo tisto, na kar lahko vplivajo, osredotočajo se na rešitve, ne na probleme, so konkretni in prispevajo, kar lahko, energijo uporabljajo za nove začetke, prilagajajo se, so prožni, znajo aktivno poslušati, sledijo naravnemu toku dogodkov, sprememba jih usmerja in vodi, sami sebe znajo pohvaliti, zato ne iščejo pretirano občudovanja drugih, ne begajo v preteklost in je ne krivijo za sedanje situacije – iz nje se samo učijo, gojijo hvaležnost, ne osredotočajo se na to, kar jim manjka, ampak na to, kar že imajo. Vse to je vir ustvarjanja obilja, dobrega počutja in zdravja. Vse to je naš potencial, ki ga lahko ozavestimo, če ga sprejmemo, s treningom. Ravno negotovost in stres sta najboljša telovadnica za to. »Naša narava, pristna, ozaveščena, nam omogoča obvladovati negotovost: da verjamemo sami vase, smo vsak trenutek pripravljeni sprejeti vse, kar nam pride na pot, da je v določenem trenutku vse tako, kot mora biti, da je vse, kar se zgodi, priložnost za boljše. To je naša bit, to je življenje, ki cveti v polnosti, brez gotovosti, varno.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
