Sivolasi debelinko v rdečih oblačilih in belo sivo brado, ki se vsak božični večer po nebu vozi s sanmi z jelenjo vprego, potem pa se z veselim »HO! HO! HO!« spušča po dimnikih v hiše, ki jih obišče, se je »rodil« v Ameriki.
Stari Božiček se radosti,
z jelenčki v zimsko noč drvi.
Na strehah in dimnikih pušča sledi,
ko vam prelepa darila deli.
Tako nekako bi lahko prevedli začetek pesmice z naslovom Stari Božiček, ki jo je leta 1821 za knjižico za otroke napisal neznani ameriški pesnik in je prvi znani opis Božička. V knjižici pa je Božiček tudi upodobljen. Do takrat zanj še nihče ni slišal.
Še bolj je na podobo Božička, kot jo poznamo danes, vplivala upodobitev iz pesmice Noč pred božičem, ki je izšla dve leti kasneje in ki pripoveduje o družini, ki na božični večer sedi za mizo, očeta pa vznemiri hrup na travniku pred hišo. Ko gre pogledat, kdo razgraja, opazi možaka, ki s sanmi, v katere je vpreženih osem jelenov, z neba pristane na njihovi strehi in z veliko vrečo tišči v dimnik. Ko tako vstopi v hišo, iz vreče privleče igrače in jih razdeli v nogavice, ki so jih nad kamin obesili otroci. Pri tem se smeji z gromoglasnim »HO! HO! HO!«, in preden skozi dimnik spet odide, vsem zaželi »vesel božič in lahko noč«.
Je Božiček v resnici »Miklavž z zamudo«?
Pravzaprav Božička v obeh pesmicah imenujejo Santeclaus oziroma Santa Claus, kar sta angleški obliki imena sveti Nikolaj ali po naše Miklavž. V Ameriki so namreč do takrat tako kot drugod v zahodnem svetu (razen v Angliji) otroke obdarovali predvsem na dan, ko goduje sveti Miklavž oz. Nikolaj – 6. decembra. V družinah, ki so v ZDA prišle iz Nizozemske in Nemčije, pa so tudi za božič otrokom v nogavice nastavili posebne božične kruhke.
V tistih družinah, ki so prišle v ZDA iz Anglije, pa miklavža niso praznovali. Angleži so namreč v času kralja Henrika VIII. (ja, tistega, ki je bil poročen šestkrat in je dve ženi dal obglaviti) razglasili protestantsko vero in se oddaljili od katoliške, s tem pa tudi ukinili nekatere katoliške tradicije, med njimi tudi miklavževanje. Angleže je tako namesto Miklavža decembra razveseljeval »dobri oče Božič«, ki pa ni prinašal daril, ampak je med ljudmi širil dobro voljo in radost božiča.
V Ameriki, tej topilnici narodov, so tako »stopili« tudi podobi Miklavža in dobrega očeta Božiča – in tako je nastal Božiček.
Kako je Božiček dobil oblačila …
Tudi videz Božička se je spreminjal. Najbolj sta nanj vplivali dve upodobitvi. V začetku je bil Božiček oblečen v moder ali zelen plašč, obrobljen z belim krznom, kar je bila prvotna podoba dobrega očeta Božiča. Potem pa je slikar Thomas Nast leta 1881 ustvaril prvo moderno podobo Božička. Ta podoba je postala vzor mnogim naslednjim, tudi tisti, ki jo je leta 1931 uporabil risar Haddon Sundblom v reklamni akciji podjetja Coca-Cola, ki je želela povečati prodajo pijače. Božička je oblekel v rdeč plašč, kajti rdeča barva je bila zaščitna barva podjetja. Dodal je belo obrobo, usnjen pas in kapo z belim cofom – in to je bilo to. Od takrat se Božičkova podoba ni več spremenila in v njej je Božiček tudi osvojil svet.
Kje je Božiček doma?
Čeprav je Božiček prišel iz Amerike, pa si danes naslov njegovega uradnega domovanja lastita dva kraja. Prvi je kraj z imenom North Pole (Severni tečaj) na ameriški Aljaski. Seveda ne gre za pravi severni tečaj, ampak samo za kraj s tem imenom. Drugi je nam bližji Rovaniemi, na severu Finske, na Laponskem, ki prav tako trdi, da je »edino pravo Božičkovo domovanje«. In če mu boste tja pisali, ne pozabite pripisati prave poštne številke: 99999, da bo pošto zagotovo dobil.
Ilegalec s tankerjem igrač
Sicer pa je Božiček dolgo bil oseba brez državljanstva in se je preko meja po nebu vozil ilegalno, brez dovoljenj ali dokumentov. Šele leta 1927 so mu ameriške oblasti izdale licenco za pilota, medtem ko je potni list dobil šele pred sedmimi leti, leta 2013, ko mu ga je izdala Kanada.
Vsaj licenco za pilota je Božiček zagotovo potreboval, saj vozi najhitrejše leteče vozilo, kar jih poznamo. Pred nekaj leti so izračunali, da v božični noči naredi približno 842 milijonov postankov in da se po svetu premika s hitrostjo skoraj 2900 kilometrov na sekundo (!!!!), kar je približno 45-krat hitreje od najhitrejše rakete, ki doseže največ 65 kilometrov na sekundo.
Pa tudi njegove sanke niso kar tako. Nositi morajo ogromno težo. Da bi na božično noč osrečil vse otroke, mora s seboj prevažati najmanj 400.000 ton igrač, kar je približno toliko, kot tehta največji tanker. In če pomislite, da vso to silno težo prevaža le devet jelenčkov, morajo biti ti preklemano močni. Pravzaprav, če bi bili to pravi severni jeleni, bi takih Božiček potreboval kar 360.000. Lahko si samo predstavljate, kakšen mogočen pogled na nočno nebo bi to bil.
Ni pa božična noč težavna samo za njegove jelene, tudi Božiček potrebuje kar precej energije za vse skupaj. Vendar je dobi dovolj. Pravzaprav preveč, zato ni čudno, da je tako zaobljen. Izračunali so, da če v vsaki družini, ki jo obišče, poje dva piškotka, to pomeni, da v eni noči zaužije kar 374 milijard kalorij oziroma na deset tisoče ton sladkorja in skoraj sto tisoč ton maščob. Da bi vse to pokuril, bi moral teči 109 tisoč let. Ufffff!
Ampak glavno je, da pride, kajne?
