Štiriintridesetletna Neža Novak je ženska, ki posluša sebe. Notranji glas jo je že od otroštva vodil po poteh, na katere si ne upa vsak. Osemnajstletna se je sama podala v Ugando in tam otroke učila plavanja. Po vrnitvi je zaradi izbirnega predmeta organizacija in vodenje nacionalnih parkov vpisala študij gozdarstva. Ko je ugotovila, da bi zaradi tega predmeta morala še nekaj let poslušati predavanja, ki je ne zanimajo, je po dveh letih zapustila fakulteto in odpotovala v Anglijo čuvat otroke. Tam je odkrila študij, ki ji je bil pisan na kožo. V programu outdoor leadership (razvijanje sposobnosti ljudi v povezavi z življenjem v naravi) je spoznala permakulturo, in ta ji je spremenila življenje. »Imeli smo organiziran zeleni teden in predstavilo se je tudi permakulturno društvo. Takrat se mi je prižgala žarnica. Načela in etika permakulture bi lahko bili zelo dobro izhodišče za novo družbeno ureditev, v kateri ranljivost ne bi bila več znamenje šibkosti, kjer bi človeka podprli v spoznavanju sebe in soljudi, kjer bi si ljudje pomagali med seboj, hkrati pa delovali v korist narave, delali na zemlji v ljubezni do narave in si delili materialne presežke.«
Permakultura jo je tako prevzela, da se je odločila raziskati, kako to počnejo po svetu. Po končanem študiju je leta 2011 odpotovala na Finsko in tam nekaj časa živela v eko vasi ter se učila osebne odgovornosti. S hladnega severa jo je pot odpeljala na Portugalsko, tam je v eni od eko vasi spoznavala, kako se načrtno ustvarjajo socialni procesi za grajenje skupnosti. V Egiptu je spoznala, kako deluje permakultura v puščavi. Odločila se je, da praktična znanja nadgradi s študijem agroekologije. Na Švedskem je vpisala še magisterij iz agroekologije in se odpravila po navdih v amazonski pragozd. Potem pa jo je nekega dne poklical notranji glas in ji rekel, naj se vrne domov ter začne delati z zemljo. Zadnja tri leta Neža aktivno deluje v slovenskem permakulturnem društvu.
Je slovensko permakulturno društvo izpolnilo vaša pričakovanja?
Zelo. Vse, kar sem iskala na svojih potovanjih, kar me je navduševalo in izpolnjevalo moje želje, sem našla doma. Čeprav tu ne živimo v skupnosti, vendarle gradimo skupnost enakomislečih ljudi. Sodelujem v projektu Simbiocen, ki ga izvajamo skupaj z društvoma Trajna in Prostorož, ter pri različnih delavnicah našega društva, kot sta gojenje gob in načrtovanje permakulturnih vrtov. Aktivna sem tudi v skupini spletkarji, kjer urejam spletne vsebine, pregledujem elektronsko pošto, pripravljam pa tudi mesečni novičnik.
Kako bi torej permakultura lahko pomagala ljudem v vsakdanjem življenju?
Najprej tako, da bi spremenila njihovo razmišljanje in delovanje. Opažam, da je v Sloveniji veliko ljudi ujetih v mentaliteto žrtve. Zanje je značilno, da se veliko ukvarjajo z vprašanji, kako jim bo nekdo ali nekaj pomagalo, kaj bo nekdo naredil zanje, kako jih bo nekdo podprl. To so sicer čisto legitimna vprašanja, vendar ne kot dominanten način razmišljanja. Permakultura ponuja čisto nekaj drugega. Vlogo človeka v nekem okolju prestavi iz pasivnega prejemnika v center aktivnega delovanja. Vprašanje »kako nam lahko permakultura pomaga« spremeni v »kako lahko jaz podprem permakulturo in s tem svoje okolje«. In tu je ogromno možnosti in priložnosti za aktivacijo posameznikov: od vrtičkarstva do naravne gradnje, od izmenjevalnic semen do izmenjevalnic oblačil, od gradnje hotelov za žuželke do lokalnih ali državnih iniciativ za spodbujanje biotske raznolikosti. Vendar se mora ta premik najprej zgoditi v človeku.
Vi ste se aktivirali tako, da ste po dveh letih študija gozdarstva odšli v Anglijo. Leto dni ste bili varuška, potem ste vpisali alternativni študij outdoor leadership. Kakšen študij je to?
Poleg različnih vzdržljivostnih športnih zvrsti, kot je kajak, plezanje, jamarstvo, gorsko kolesarjenje, gorništvo, so nas učili skupinske psihologije, metereologije, geologije in načinov vodenja. Ko sem enkrat študij opisovala prijatelju, mi je rekel, da bom postala diplomirana skavtinja. (smeh)
Med študijem ste spoznali tudi permakulturo in to vas je pripeljalo na Finsko. Kaj vse ste počeli tam?
Skandinavija me je od nekdaj privlačila. Njene starodavne pokrajine se mi zdijo mistične. Osem mesecev sem pazila otroke pri neki družini, potem sem šla vufat (WWOOF je mednarodna izmenjava prostovoljnega dela na kmetiji v zameno za hrano in prenočišče, op. a.), najprej v eno od eko vasi, potem še na eno od kmetij. Še posebej me je fasciniralo življenje v 15-članski eko vasi Gaijan Luomukylä, delujoči po permakulturnih načelih. Vključeni so bili v zadrugo lokalnih pridelovalcev in se trudili biti čim bolj samooskrbi. Delovali so tudi na področjih umetnosti in rokodelstva. Najbolj so me očarali odnosi, zastavljeni drugače, kot sem jih vajena iz naše družbe.
Kako drugače?
Vse je potekalo brez zapletov, čeprav ni bilo nič točno določeno. Nihče ni nikogar k ničemur priganjal ali silil. Vsak je imel svojo vlogo in jo izpolnjeval po svojih zmožnostih. Sistem je deloval na zaupanju in osebni odgovornosti. Prišel je, recimo, dan, ko se mi ni in ni ljubilo iti delat na njivo. Skupnost me je na moje presenečenje pri tem podprla. Zame je bilo to neobičajno, saj je v Sloveniji opravičljiv razlog za izostanek z dela samo poškodba ali bolezen. Tu pa si lahko pokazal svoja čustva in razpoloženje, ne da bi te zaradi tega kdo obsojal. Enako so reševali tudi konflikte.
Na Portugalskem pa ste v permakulturni skupnosti doživeli drugačno izkušnjo ...
V skupnosti Quinta Vale da Lama so zgradili prostor za sprostitev in sinhronizacijo z naravnim ritmom, se učili o trajnosti in permakulturi ter živeli z glasbo in slastno lokalno hrano. Bili so veliko bolj organizirani kot v skupnosti na Finskem. Načrtno so gradili skupnost. Med drugim so prirejali poletne tabore za otroke iz socialno šibkih družin. Zelo mi je bilo všeč, kako so sprejemali odločitve. Vse je temeljilo na posamezniku, upoštevali so potrebe in želje vsakega od nas. Čeprav ni bilo hierarhije v smislu eden ukazuje, drugi izpolnjujejo ukaze, je vse potekalo brez težav. Največja razlika v primerjavi s skupnostjo na Finskem je bila v tem, da so na Portugalskem namensko gradili skupnost, Finci pa so bili bolj ali manj brez strukture in šli naravno skozi to.
Kateri način vam je bil bolj pisan na kožo?
Takrat bolj Portugalski, saj še nisem imela izdelane jasne vizije in strukture, danes pa bi definitivno izbrala finski model.
V Egiptu pa ste se seznanili še s permakulturo v puščavi.
Blizu Svete Katarine pod goro Sinaj je bila ekološka kmetija Habiba Organic Farm, v kateri so permakulturni sistem šele vzpostavljali. Sanje ustanovitelja so bile, da bi povezal Sinaj v samooskrbno mrežo. Ker so bili šele na začetku, je bil največji poudarek na kmetijstvu in ne toliko na socialnih procesih ter skupnosti. Kljub vsemu je bila zanimiva izkušnja. Še posebej zato, ker sem lahko opazovala, kako se skupnost rojeva. Ko sem odhajala, se je skupnostna kmetija začela razvijati tudi na drugih področjih. S pomočjo partnerstev med univerzami in nevladnimi organizacijami HOF je razširila svojo vlogo v regiji in postajala središče za izobraževanje za celostni trajnostni razvoj. Ko so lokalni prebivalci videli rezultate, so se jim pridružili in kmetijstvo v regiji je začelo cveteti.
Svoje raziskovanje permakulturnih praks ste zaključili z odločitvijo za študij agroekologije.
Agroekologijo sem izbrala zato, ker ima zelo podobna načela kot permakultura. Razvila se je v Južni Ameriki kot odgovor na socialno stanje kmetov, ki so jih velike korporacije z uvedbo monokultur spravile v revščino. Da so lahko zaobšli pritisk multinacionalk, so razvili nov sistem. Naredila sem prvi letnik, potem pa odpotovala v Brazilijo iskat navdih za magistrsko nalogo. Namesto nje sem v amazonskem pragozdu spoznala, da je moje življenjsko poslanstvo delati z zemljo in da si v resnici ne želim biti akademski človek. Lahko sem hkrati raziskovalka in kmetica. Vsak, ki dela z naravo, je na svoj način raziskovalec.
Bi bila permakultura torej lahko rešitev za današnje ureditve, ki očitno ne delujejo več?
Seveda, če bi bili ljudje sposobni tri osnovne etike (skrb za zemljo, ljudi in okolje ter pravična delitev) zares ponotranjiti. Ko človek zares začne delovati iz teh etik, ko postanejo izhodišče za katerekoli premike in aktivnosti v družbi, to lahko pomeni dejansko spremembo celotnega sistema.
Kako konkretno?
Gre za regenerativne načine kmetovanja, trajnostne načine pridobivanja energije, socialno strukturo, ki temelji na podpori in ne izkoriščanju posameznika, ki stremi k zmanjševanju ekonomskih razlik med ljudmi in bolj uravnovešeni razporeditvi kapitala. Tako bi spodbudili povezanost med najrazličnejšimi elementi našega sistema, ki bi okrepili lokalno raznolikost socialnega in naravnega okolja. Sistem bi postal odpornejši, kar bi v trenutni svetovni krizi (ekološki, ekonomski, socialni) pomenilo varnejše življenje. V nasprotju z našim trenutnim sistemom, ki je zaradi naravnanosti v učinkovitost manj odporen. To se močno kaže v trenutni situaciji, v luči pandemije covida-19, pa tudi v grozečih napovedih klimatskih sprememb in kolapsu ekosistemov.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
