Odpoved ga je pripravila v beg
Gospod Norihiro ni vedel, kako naj se sooči s svojo družino. Uspešen inženir je nekega dne brez objave dobil odpoved. Toda veliko bolj ga je skrbelo to, kako bo stopil pred domače in jih obvestil, da jim ne more več priskrbeti materialne varnosti. Vsaj za nekaj časa. Zato se je odločil, da se bo pretvarjal, kakor da se nič ni spremenilo. Naslednjih nekaj dni je vsako jutro oblekel polikano obleko, si zavezal kravato in poljubil ženo ter se z avtom odpeljal proti svojemu nekdanjemu delovnemu mestu. Vendar tja ni prispel. Nekdanjo pisarno je zamenjal z avtom. Do večera je sedel v njem, včasih tudi pozno v noč, da bi prepričal družino, da je po napornem dnevu s kolegi odšel na pijačo. Laž je bila prepričljiva, vendar ni dolgo trajala. Medtem ko se je Norihiro trmasto držal vloge pridnega poslovnega človeka, kar je nekoč resnično bil, je v hiši denarja počasi zmanjkovalo. Ko je prišel trenutek, da se doma pojavi s plačo, se nesrečni inženir ni mogel več pretvarjati. Namesto da bi končno priznal resnico in sprejel obsojanje in razumevanje družine, je bilo lažje, da je preprosto izginil. Napotil se je v zloglasni del Tokia, kamor niso radi zahajali niti taksisti in kjer so zatočišče v glavnem iskali tisti, ki so jih vsi drugi pozabili. Tako rekoč – brezimni.
Soba brez oken
Končal je v neugledni sobi brez oken in z verigo na vratih. Na domačo udobnost so ostali le spomini. Družina medtem ni vedela, kaj se mu je zgodilo. Pustil ni nobenega sporočila in od nikogar se ni poslovil. Sedel je na vlak in izginil v delu mesta, ki ne obstaja niti na zemljevidu Tokia. Njegovi najbližji so se bali, da je naredil samomor, on pa je dneve prebijal v samoti, daleč od sveta in vsega, kar mu je nekoč kaj pomenilo. Zanj je bilo to kesanje za neuspeh. Norihiro je le eden od tisočih primerov Japoncev, ki sta jih slaba vest in sram zaradi izgubljene službe, ločitve, kupa dolgov ali nesrečne ljubezni prisilila, da se odrečejo svoje identitete in se pod lažnim imenom odpravijo v kraje, kjer ne obstaja več nikakršna vez z njihovim prejšnjim življenjem. Za tiste, ki se odločijo za ta korak, v japonščini obstaja posebna beseda – johatsu, tisti, ki so izpuhteli.
Od devetdesetih let prejšnjega stoletja je hitro začelo rasti število tistih, ki so kot najlažji način za rešitev svojih težav izbrali pobeg. Pred tem se je prvi večji val zgodil po drugi svetovni vojni, ko je bila na vrhuncu nacionalna sramota zaradi poraza. Drugi pa leta 2008 zaradi hude ekonomske krize.
Johatsu je postal tako razprostranjena navada med obupanimi Japonci, da so tisti uspešnejši in bolj domiselni z njo tudi zaslužili. Šou Hatori se je ukvarjal s selitvami vse do večera, ko je v baru k njemu pristopila ženska z nenavadno prošnjo. Vprašala ga je, ali ji lahko pomaga izginiti skupaj s pohištvom in drugimi osebnimi stvarmi. Ni več mogla prenašati življenja z možem, ki je zaradi prijateljev uničil njun odnos. Hatori je za vsoto 3400 dolarjev ponoči varno prepeljal žensko na nov naslov, za katerega ni vedel nihče.
Kdor bere Zabavnik, vé več!
Kmalu je odprl podjetje z imenom Nočne selitve, da bi pomagal ljudem s podobnimi težavami. Seveda je za svoje storitve vsakič dobil zajetno denarno nagrado. Za pomoč so ga prosili najrazličnejši ljudje: gospodinje, poslovneži, zapuščeni zakonski partnerji in študenti, ki niso mogli več prenašati pritiska šolanja. V otroštvu je podobno usodo doživel tudi Hatori – skupaj s starši je izginil iz Kjota, ker niso mogli vrniti nakopičenih dolgov. Zato je imel več razumevanja za tiste, ki jim je skoraj devet let ponujal storitev.
Čeprav je veliko prebivalcev Japonske seznanjenih s fenomenom »ljudi, ki izginjajo«, po policijskih poročili sodeč številke niso tako skrb vzbujajoče. Po podatkih iz leta 2015 so od okoli 82.000 pogrešanih oseb do konca decembra našli 80.000. Trdijo, da večini pridejo na sled že prvi teden.
Po drugi strani pa so pri Združenju za izginule na Japonskem, ki je neprofitna organizacija, ki ponuja podporo družinam pogrešanih, prepričani, da uradne številke niso pravilne oziroma da so precej pomanjšane. Če bi upoštevali vsa neobjavljena poročila, bi se pokazalo, da je število pogrešanih pogosto presegalo 100.000 ljudi na leto in da veliko primerov niso rešili niti do današnjih dni.
Sram in slaba vest ne preganjata le izginulih, temveč tudi njihove družine. Večino je preveč sram, da bi izginotje prijavili policiji, zato se odločajo za zelo drage zasebne detektive. Na žalost se redko katera preiskava dobro konča. Ko se iskanje začne, je pogrešana oseba po navadi že spremenila vse, kar bi jo lahko izdalo, od imena do videza. Družinam v tem primeru ostane le upanje, da se bodo njihovi najdražji sami odločili nekoč vrniti domov ...
Še več zanimivih zgodb si lahko preberete v zadnji številki revije Politikin Zabavnik!
