Pošten kovač, tako sem si bržkone malce naivno predstavljal, bi moral biti mrk in delno vzkipljiv možak, za vsaj pol glave višji od mene, še enkrat širši, razbeljeno železje bi namesto s kladivom oblikoval kar s členki svoje utrjene pesti, za izklesano brado pa bi ga lokalno policisti z iztegnjeno dlanjo levice in desnico na toku svoje pištole v šali spraševali po orožnem listu. Stanko ne zadosti čisto nobeni od teh karakteristik, je nadvse prijazen in nasmejan gospod v jeseni življenja. Šteje jih namreč 78, rojen je bil torej, ravno ko se je druga svetovna vojna na Slovenskem dodobra razplamtela.
Otroštvo ni bilo lahko, v družini je bilo za današnje razmere skoraj nepojmljivih deset otrok, ena sestra in devet bratov, od katerih so živi le še trije. Rodil se je v domači hiši v Selih pri Šentjerneju, takrat se ni hodilo v porodnišnico, in v Selih je tudi ostal. Ko ga vprašam, kako to, da se je odločil za poklic kovača, je kratek. »Sila je bila,« skomigne z rameni in se nasmehne. Tudi oče je bil kovač, a je umrl, ko je bilo Stanku šest let, in mu tako ni mogel predati kovaškega znanja. »Že od nekdaj sem si želel biti v kovinarski stroki,« pove in šaljivo doda, da se je učil pri več mojstrih, od katerih pri prvem ni bilo za zdržati, drugi je bil pa tako nepopisno grozen, da preprosto ni bilo druge, kot da je stisnil zobe in zdržal. »Najdaljši šiht pri tem mojstru je bil od pol treh zjutraj do polnoči,« pove in pripomni, da se je tam sicer delalo dvanajst ur na dan, »od sedmih do sedmih«. A ni šlo drugače, družina je bila številna, zato je bilo treba garati. Na tem mestu si ne morem kaj, da ga ne bi vprašal, ali so ga kdaj tako bolele roke, da bi kladivo najraje zabrisal v tla. »Na te stvari je treba pozabiti, včasih me je bolela rama, drugič roka, pa tudi s križem sem imel velike težave. Občasno smo imeli veliko serijskega dela, in sem tako enkrat štel udarce s kladivom. Pettisočkrat sem moral zamahniti v enem dnevu! V kovaškem poklicu je pač tako, da imaš velikokrat ožuljene, obtolčene in ožgane roke, a bi vendar rad poudaril, da mi med delom nikoli ni bilo dolgčas. Vedno je kaj novega, vsakič drugače nastaviš in vsakič drugače udariš,« pove.
Svoje dni je popravil ogromno vozov, zavaril veliko ograj in naredil veliko kovinskega okrasja, danes pa pravi, da ima za svoja leta ravno dovolj dela. Občasno še zravna kakšen kos ukrivljenega železja, precej dela ima s podkovanjem živine, naredi kakšno motiko, kuje pa tudi prav imenitna kovinska razpela.
Mene ne bo treba zažgati
Stanko mi v svoji delavnici najprej pokaže kovaški ogenj, v katerega na kovinsko palico občasno doda malo železovega oksida, in ko ga vprašam, ali se kdaj opeče, se zareži: »Mene ne bo treba zažgati, sem že naročen. Ja, velikokrat me opeče.« Levo od kovaškega ognja stoji padalec, naprava, ki jo je Stanko naredil sam, da mu ne bi bilo treba tolikokrat zamahniti s kladivom. Zanjo je uporabil dele različnih strojev, med drugim denimo gumo viličarja. »Od nekdaj sem si želel zračno kladivo, pa nikoli ni bilo dovolj denarja, zato sem bil prisiljen improvizirati.« Padalca je naredil že pred tridesetimi leti in odtlej dela, ne da bi se pokvaril. To pa je kakovostna izdelava, se oba strinjava. Poleg primežev, žag za cevi in jeklo vseh vrst je v njegovi delavnici malo morje klešč in kladiv, pa seveda veliko nakovalo in tudi manjše, ki je bilo še last njegovega očeta, pa tudi štirideset let star brus, ki so ga pri Iskri hoteli zavreči, Stanku pa danes po dolgih desetletjih uporabe še vedno zvesto služi. Pokaže mi tudi poseben, zvit kos železja, ki je zame videti le kot nekaj, kar bi morda kak besen kovač konkurentu zabrisal proti nosu, a ima stvar povsem drugo, uporabno vrednost. »Uporablja se za prekle,« mi pojasni Stanko in z veseljem demonstrira, kako se je stvari treba lotiti. Pokaže mi še več kot sto let star kovaški meh, ki ga je uporabljal še njegov oče in začuda še vedno deluje, ponosno pa izpostavi še nekaj starih vozov, od katerih jih je nekaj tudi sam okoval.
Boš šel pa za kovača
V svoji dolgi karieri je večkrat menjal službo, delal je pri zasebnikih in nato pri Slovenskih železnicah, tam je pomagal vzdrževati železnico, kasneje je bil v novomeškem Pionirju strojni ključavničar in nazadnje v šentjernejski Iskri vodja delovne skupine, odgovorne za nastavljanje orodij. Ob vsem tem je imel vedno popoldansko obrt, s katero je malenkost lažje preživljal družino. Z ženo Heleno, s katero sta skupaj že 54 let, imata pet otrok, dva sinova in tri hčere, da jima ni dolgčas, pa poskrbi tudi devet vnukov. »Ko sem bil mlad, je bilo naokrog veliko kovačev, vsaka vas jih je imela nekaj. A vendar se njihovi otroci niso nikoli bahali, da je oče kovač. Celo v šoli so jim rekli, kdor ni za nič drugega, bo šel pa za kovača,« se nasmeji in še enkrat pove, da je to sicer lep, a težak poklic, zato ga ne bi nikomur priporočil. Verjetno mi ni treba poudarjati, da nihče od Stankovih potomcev ni šel po njegovih stopinjah.
Gotovo bi se gospa Helena z največjim veseljem fotografirala z vami, se za konec pošalim in mu namignem, naj jo pobara, kaj si misli o tem predlogu. Stanko se vrne z ne ravno najbolj prepričljivim izrazom na obrazu. »Pravi, da jo nekaj zebe, pa še palačinke peče,« mi z nasmehom pove. No, palačink pač ne pustiš čakati, se nasmejem nazaj in si mislim, gospa bo priložnost za slavo gotovo izkoristila ob primernejšem trenutku, Stanko pa s tem očitno nima težav.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
