Dan reformacije, 31. oktober, je od leta 1992 tudi slovenski državni praznik. Z reformacijo smo Slovenci neločljivo povezani, glavni pobudnik na Slovenskem je bil Primož Trubar, ki je Slovencem dal prvo knjigo. A med slovensko reformacijo in tisto, ki jo je osnoval Martin Luther, je ogromno razlik, predvsem se pojavljajo v mačehovskem odnosu takratne slovenske cerkvene oblasti in premožnih, ki bi lahko gibanje podprli.
Kaj se je zgodilo 31. oktobra?
Takrat še avguštinski menih in teolog Martin Luther je svojo cerkveno »revolucijo« za spoštovanje Biblije začel v trenutku, ko se je v Rimu obnavljala bazilika svetega Petra. Papežev odposlanec je prišel tudi na Saško in tam po priporočilu nadškofa iz Mainza zbiral odpustke. Luthru se je zdelo nedopustno revežem nalagati breme financiranja obnovitve, pod pretvezo, da jim bo papež tako odpustil vse grehe. Napisal je 95 tez in jih 31. oktobra leta 1517 skupaj s protestnim pismom poslal nadškofu Albertu iz Mainza. Nekateri viri trdijo, da je teze pribil na vrata Grajske cerkve v Wittenbergu, vendar naj bi šlo le za mit, ki si ga je izmislil Luthrov tesni sodelavec Philipp Melanchthon. 31. oktober je tako postal dan začetka reformacije in splošno priznan praznik. Reformacija je povzročila enega največjih razkolov v takratni cerkvi, gibanje pa je zajelo celotno Evropo.
Širitev nove miselnosti po Evropi
Reformacija se je naglo širila po evropskih deželah. V Švici, Franciji in na Nizozemskem se je razširil kalvinizem, gibanje z idejno zamislijo Jeana Calvina. Čeprav so francoski teologi obsodili Luthrovo miselnost, se je ta ilegalno širila po celotni Franciji. Kalvinizem je v Francijo prišel iz Švice, francoski kalvinisti pa so se poimenovali hugenoti. Vendar ima kalvinizem le nekaj skupnih točk z Luthrovim protestantizmom. Skupni sta vodili, da bi moralo biti Sveto pismo temelj krščanske vere in da je cerkev kot posredniška institucija v odnosu med vernikom in bogom popolnoma nepotrebna. V nasprotju z nemškim protestantizmom je kalvinizem uvedel stroga pravila. Verniki niso smeli nositi svetlih oblačil, prepovedano pa je bilo tudi pitje in družabne igre, kot je kartanje. Njihove cerkve so bile brez okrasja, v njih pa je bila dovoljena le molitev in petje psalmov.
Če je za katero državo moč reči, da je spor in odcepitev od rimokatoliške cerkve izrazito osebno politične narave, potem je to gotovo Anglija. Čeprav je bil Henrik VIII. goreč zagovornik rimokatoliške cerkve in je obsojal početje Martina Luthra, so se stvari zapletle, ko je prosil papeža za ločitev. Zaljubil se je v Anne Boleyn in želel razdreti zakon s Katarino Aragonsko. Papež je njegovo prošnjo, pod pritiskom cesarja Karla V., zavrnil in Henrik je za canterburyjskega nadškofa imenoval Thomasa Cranmera. Ta ga je ločil in znova poročil.
Na Češkem so se prve cerkvene reforme začele že dobro stoletje pred Martinom Luthrom. Njihov pobudnik je bil teolog in pridigar Jan Hus. Pridigal je o pokvarjenosti katoliške cerkve, spodbujal je branje Svetega pisma v domačem jeziku in zavračal hierarhično ureditev cerkve pod vodstvom papeža. Prav zaradi slednjega so mu tudi sodili na koncilu v Konstanci ter ga razglasili za krivoverca. Še naprej je širil svoje prepričanje, zaradi česar so ga najprej zaprli, nato pa leta 1415 zažgali na grmadi.
Grmade pa so najbolj množično, zaradi novih naukov, gorele v Španiji. Protestantizem se je ob prisotnosti španske inkvizicije širil ilegalno. Najbolj znana predstavnika španske reformacije sta bila dr. Juan Gil in Juan Perez de Pinedo. Slednji je skupaj s Franciscom de Enzinasom leta 1556 iz grščine prevedel Novo zavezo v španščino. A posledice širitve reformacije v Španiji so bile krvave. Leta 1559 so na grmadi zažgali šestnajst luteranov, več kot trideset pa so jih obglavili.
Slovenci so z reformacijo dobili prvo tiskano knjigo
Luther je med drugim zahteval, naj bo cerkev revna in preprosta, prav tako tudi bogoslužje, bil je proti čaščenju svetnikov in relikvij, nasprotoval je cerkveni nadvladi nad državo ter spodbujal branje Svetega pisma v maternem jeziku. Prav slednje je bilo tisto, kar je privlačilo Primoža Trubarja. Njegovi prvi knjigi v slovenščini, izdani leta 1550, sta bili Katekizem, spisan na dvestošestdesetih straneh, in osemstranski Abecednik, pripomoček za učenje branja.
Najprej sta knjigi izšli v gotici, druga izdaja čez dobrih pet let pa je že bila zapisana v poslovenjeni latinici, imenovani bohoričica. Spodbujal in finančno podpiral je tudi Jurija Dalmatina, ki je slovensko pisano besedo obogatil s celotnim prevodom Biblije.
Srčna želja Primoža Trubarja je bila, da s prevodi katekizmov in Nove zaveze približa vero slovenskemu ljudstvu. Zato je moral slovenščino najprej jezikoslovno utemeljiti in ustvariti njeno uporabno obliko. Pri deželnih oblasteh ni nikoli našel podpore, še huje, bil je nepreklicno izgnan. Življenje si je ustvaril v nemških deželah, kjer je vse do svoje smrti pisal slovenske knjige. Njegova neprecenljiva zapuščina obsega šestindvajsetih knjig, ki so slovenski jezik postavile na zemljevid pisanih jezikov.
Trubar, Dalmatin in Bohorič v času svojega življenja niso bili priznani in spoštovani zaradi svojega požrtvovalnega dela. A kljub temu jih je neutrudno gnala nesebična ljubezen do domovine in slovenskega naroda.
