INDIVIDUALEN PROTOTIP ŽIVLJENJA
Po dvajsetem letu se začne proces individualizacije, sprejemanja večjih, odgovornejših odločitev zase in za svojo prihodnost. Pogosto to obdobje vključuje selitev iz družinskega okolja, če ne dokončno, pa vsaj začasno, med odhodom na študij. Prav fizična selitev velikokrat pospeši proces izgradnje lastne identitete, saj nam omogoča lažje prepoznavanje tega, kaj smo dobivali v domačem okolju, kaj dobivamo iz okolice in kaj si resnično želimo zase. Izziv tega obdobja je, da se v tem procesu raziskovanja svojih želja in meja vzamemo resno. Na vseh področjih – pri izbiri študija, partnerja in pri drugih odločitvah. Naučiti se je treba prisluhniti sebi in zavestno opazovati razlike med na primer lastno družinsko dinamiko in družinsko dinamiko partnerjeve družine.
NOVOPEČENI STARŠI
Glavni izziv za novopečene starše je gotovo vzpostaviti podporno okolje za otroka. Kot starši postanemo odgovorni za majceno bitje in mu želimo nuditi najboljše in največ, kar mu lahko. To je vsaj malo lažje, če vemo, kaj otroci takrat najbolj potrebujejo (poleg hrane in spanca kajpak). V obdobju zgodnjega otroštva je naša temeljna potreba, da dobimo primaren občutek varnosti in pripadnosti. V prvem letu, če je odnos z mamo dovolj dober, razvijemo bazičen občutek, da smo lahko popolnoma sprejeti in ljubljeni. To je podlaga za varno raziskovanje zunanjega sveta. Bolj kot za otroka je tu izziv za starše oziroma skrbnike, da vzpostavijo dovolj dobro podporno okolje.
NAHRANITE ŽELJO PO USTVARJANJU
V poznih dvajsetih in začetku tridesetih let smo, strukturno gledano, zgrajeni posamezniki. Naraven rezultat tega obdobja je želja po ustvarjanju nečesa svojega in stabilnega. Za to razvojno obdobje so na splošno značilni nakupi nepremičnin, želja po dolgotrajnem partnerstvu, družini, odpiranje svojih podjetij, snovanje lastnih izdelkov ... Naša življenjska energija je usmerjena v uresničevanje lastne identitete v zunanjem svetu. Pri tem je dobro biti premišljen in preudaren, a hkrati dovoliti ustvarjalni sili, ki nas žene, da se izrazi.
PREGLED LASTNIH PREPRIČANJ IN VREDNOT
Večkrat v življenju se znajdemo na prelomnicah, ko znova pregledujemo lastna prepričanja, temeljne vrednote in ideale na podlagi novih življenjskih izkušenj. Ponovno se sprašujemo, kaj znotraj naše identitete je nam lastno, kaj je družbeno in kaj je dediščina primarnih družin. Če smo do tega obdobja živeli s tokom življenja, brez velikega ozaveščanja občutkov, telesa in želja, je naraven občutek rahla otopelost, naveličanost, mogoče utrujenost. Začne se pojavljati občutek, da nekaj manjka. Razmišljanje o kvaliteti doživetega in miselnih/čustvenih vzorcev delovanja je ključno, da lahko prepoznamo, kaj si globoko v sebi želimo. Tako kot je naravno, da smo si v prejšnjem življenjskem obdobju želeli ustvarjati (tudi) družbeno priznano, je v tem obdobju osrednja tema iskanje lastnih globljih vrednot, večje avtentičnosti in tistega, kar bo globoko osrečevalo naše srce.
SPREMINJAJOČE SE TELO
Obdobje samospraševanja glede zunanjosti je značilno za štirideseta. Veča se želja po lastnem izrazu onkraj zunanjih omejitev. V splošnem posameznik v tem obdobju prepoznava družbene omejitve, delovanje sistemov v svetu, kulturnih/religioznih pravil in norm, ločeno od sebe in lažje izraža svojo identiteto ne glede na okolje. Na energijski ravni poteka intenziven proces ozaveščanja tega, kdo smo, in lažje sprejemamo sebe, svoje pomanjkljivosti in talente. Pomemben proces tega obdobja je prepoznavanje ponovnega spreminjanja našega telesa. Opazovanje staranja kože, spreminjanja telesne zmogljivosti in splošnega videza. Ponovno je treba definirati pojma privlačnosti in seksapil ter vanju vgraditi veliko mero realnega sprejemanja. Vsekakor je prav proces sprejemanja sprememb (tako na miselni, čustveni kot fizični ravni) največji izziv tega obdobja. Če pred tem nismo izoblikovali negujočega ljubečega odnosa do sebe, je ta izziv težak, a ga zmoremo. Treba je razviti ljubečo odgovorno skrb zase, ta pa se začne v samopoznavanju. Ljubimo lahko le tisto, kar poznamo in popolnoma sprejmemo.
KDO SEM, KO SE USTAVIM?
Po petdesetem letu ima družba s svojim delovanjem manj in manj vpliva na nas. Pozornost se vedno bolj obrača navznoter. Naravno je, da pregledujemo izkušnje in jih lažje spuščamo. Krepi se sprejemanje preteklosti in sedanjosti. Manj je načrtovanja za prihodnost in zaznave se naravno usmerjajo bolj v sedanji trenutek. Če smo razvili sposobnost prepoznavanja občutka sebe, bo to obdobje osvobajajoče. Sporočalo nam bo, da imamo več realnih možnosti, da se posvečamo sebi in uresničimo svoje želje. Če smo živeli precej mimo svojih srčnih želja, z veliko dela, delovanja v družbi, veliko praktičnih skrbi za družino ali posel, bo postopno ugašanje vsakodnevnih obvez in naraščanje prostega časa zbujalo paniko. Ta identitetni dvom nosi jasno vprašanje. Kdo sem, ko ne delam za druge? Kdo sem, ko se ustavim? Če se zares posvetite sebi in si odgovorite na to vprašanje, boste opravili tudi s tem izzivom.
SPREJEMANJE SPREMEMB
Ob koncu petdesetih in začetku šestdesetih se sprejemanje vsega, kar je, razrašča in postaja način bivanja. Glavni izziv tega obdobja je sprejemanje staranja fizičnega telesa, manjšanja njegove moči in zmogljivosti. Naraven je občutek, da z distance opazujemo okolico in da se z njo težje povežemo. Velik del naše energije je obrnjen navznoter, hkrati pa prepoznavamo razlike med sabo in mlajšimi generacijami. Spontan je impulz predajanja znanja in vedenja (modrosti) na mlajše. Medgeneracijski odnosi, sprejemanje razlik med generacijami, soobstajanje, obojestransko spoštovanje, sprejemanje hitrega spreminjanja sveta in delegiranje (tudi) lastnih nalog na mlajše so v tem obdobju veliko polje možnega učenja – za vse vključene generacije.
IZZIV POPOLNEGA PREPUŠČANJA
V zreli starosti se tako fizično, psihično, čustveno kot energijsko telo pripravlja na odhod. Pogosto se s sprejemanjem spominjamo preteklosti. Globlje smo v stiku s svojim »poslanstvom« in lažje doživljamo uvide v to, kaj še moramo storiti, izkusiti ali začutiti. To obdobje spremlja spoznavanje pomena smrti. Sooči nas z realno možnostjo izgube prijateljev in procesom žalovanja. In ne nazadnje s strahospoštovanjem, ki je v odnosu s smrtjo vedno v neki meri prisotno. To obdobje ima pomemben izziv popolnega prepuščanja. Tudi v zreli starosti se lahko imamo lepo, če se tako odločimo in če vzamemo v zakup nevšečnosti tega obdobja.
