Ciprese so kot okras radi sadili že Rimljani in z njimi ustvarjali dolge drevorede ali skrbeli zgolj za okras parkov, atrijev in dvorišč, in precej podobno je ostalo vse do danes. Danes jih pogosto uporabljamo za žive meje iz več razlogov, s katerimi se kosa le redkokatera druga trajnica. Ciprese imajo izjemno gosto in stožčasto rast, so zimzelene in zagotavljajo precej formalen stil oblikovanja. Pomagajo nam, da se zaščitimo pred pogledi, hrupom, pa tudi onesnaženjem. Niso zahtevne, a potrebujejo redno obrezovanje, sicer podivjajo in rastejo zgolj in pretežno v zrak.
Katere ciprese izbrati
Pri izbiri cipres za živo mejo gre predvsem za individualno presojo. Najpogosteje sadimo tujo (Thuja occidentalis), lawsonovo pacipreso, lejlandijevo cipreso, debeloplodno cipreso ali katero drugo vrsto, ki ustreza zahtevam in pogojem, ki jih omogočajo tla, kamor jo bomo posadili. Zdaj ko smo izbrali primerno cipreso, je prav, da pravilno pripravimo še tla. Zmeraj upoštevamo navodila, ki so navedena na specifikaciji izbrane sorte, a praviloma sadimo ciprese v razmaku vsaj 50 do 100 centimetrov, saj jim tako omogočimo normalno in želeno razrast. Tla pred saditvijo dobro zalijemo in pognojimo z naravnimi gnojili, kot je kompost ali nekaj hlevskega gnoja. Pri sajenju pazimo na korenine.
Kdaj obrezovati
Kot vemo, so ciprese izjemno hitro rastoče. Obrezujemo jih praviloma od sredine aprila pa do konca avgusta oziroma do prve polovice septembra, če je vreme dovolj toplo. Letno jih lahko obrežemo do trikrat, saj rastejo relativno hitro. Obrezovanja ni smotrno zanemarjati ali opustiti, sicer bodo zrasle previsoko. Previsokih živih mej pa ne smemo krajšati za več kot tretjino, sicer bodo izgubile privlačen videz, starejše rastline pa lahko zaradi premočnega krajšanja kasneje propadejo.
