Pa ne kateregakoli urarja, našel je Marto Leskošek Cerar, ki kljub petinosemdesetim letom še vedno trikrat na teden pride v svojo urarno v kamniški Maistrovi ulici, v svoje malo kraljestvo, kjer živijo njene ure. Vsake toliko zapojejo, odbijejo svoje melodije lepo druga za drugo, nikoli vse hkrati. Urarstvo Cerar je tam že sto let. In že kakšnih šestdeset let za svojim pultom stoji gospa Marta.
Nekaj živega
Zakaj nekdo, ki bi lahko užival v pokoju, skrbel za svoj cvetlični vrtiček in malo kuhal, to tudi rada počne, zakaj se torej nekdo trikrat na teden v Ljubljani povzpne na avtobus in pripelje v Kamnik? »Ljubezen,« pravi. »Do ur. Zaljubljena sem v ure. To je nekaj tako prijetnega. Ko uro odprem in jo začnem popravljati, ko oživi, pravim, da imam nekaj živega pred sabo. Imam 85 let, ampak jih ne čutim. Zelo rada delam.«
Pred desetletji, ko je začenjala, so urarji seveda že bili, urarke pa ne. »Pet deklet nas je bilo, pa nobenega fanta. Ata si je tako želel fanta, da vam ne morem povedati, pa ga ni bilo. Nekoč pa sedimo v kuhinji in pravi oče, a se bo katera učila tega poklica? Kar tiho smo bile, nobena ni nič rekla, potem sem pa jaz milo rekla, ata, bom pa jaz! Oče je bil zelozelo vesel in me je vpisal, pa sem se začela učiti. Učila sem se v Celju, tri mesece, tam sem naredila tudi pomočniški izpit, ko sem prišla nazaj, je pa oče rekel, zdaj se pa kar uči in pripravljaj, da boš šla nekoč delat še mojstrski izpit. Zakaj pa to, sem rekla. Tako pač je, je odgovoril. Vedno sem mislila, da je to moški poklic.«
Prav to so mislili tudi njeni sošolci na Obrtni šoli v Celju, sami fantje, ki so se grdo norčevali iz nje. V internatu ji oče ni dovolil stanovati, ker so bili tam sami fantje, pa je prenočišče našla drugje, ampak je bilo daleč, kar po eno uro je morala zjutraj pešačiti do šole. »Še danes sovražim grlice,« pravi, »ker so zjutraj tako prepevale, jaz sem morala pa vstati!« In sošolci so bili komaj kaj prijaznejši od brezbrižno neuvidevnih grlic: »Ti ne boš nikoli delala, so mi govorili. Zdaj pa jih več kot pol ni, drugi pa nočejo delati. Jaz pa pri mojih letih še delam!« Ha.
Ko so cestarji še pozdravljali šoferje
Bila je tudi med prvimi voznicami na slovenskih cestah, tri od petih sestra so se skupaj učile voziti. Ceste so bile takrat precej bolj prazne kot zdaj, pa inštruktorji vožnje so bili očitno tudi drugačni, saj je sestrice njihov učil, naj kar »režejo« ovinke. Ženska za volanom je bila takrat še prvovrstna atrakcija. »Včasih so za mano kazali s prstom, glej jo, ženska vozi!« Še vedno se hahlja, ko se spomni nekega družinskega izleta: »Očeta in mamo sem enkrat peljala v Tuhinj, takrat smo imeli še volkswagna. Ko pridemo, odprem vrata in sta stopila ven. Bila sta čisto bela, kot mlinarja! Makadam je bil, kadilo se je, okna so se pa slabo zapirala. Potem mi je pa oče fičota kupil. Ves srečen je bil, ko se je včasih vozil zraven. Cestarji so pozdravljali šoferje. Oče jim je ves čas mahal, pa sem rekla, saj mene pozdravljajo, ne tebe! Kako je bil srečen.«
Ljubezen z vonjem po bencinu
»Ko sem naredila izpit, je bil oče tako srečen, da mi je kupil tale lokal, ki ga je imel prej v najemu. Ko mi je kupil še fičota, je rekel, zdaj imaš pa vse, mama je pa rekla, o, to pa ni vse! Fanta mora dobiti in poročiti se mora.« In ji je hči kmalu ustregla. »Mož je bil strojni inženir, pozneje pa je naredil šolo in izpit za urarja. Rad je šravfal avtomobile in motorje in je dišal po bencinu, jaz pa tudi! Samo tri mesece sva se poznala, ko sva se poročila. Moje sestre so bile zelo hude, rekle so, saj ga niti dobro ne poznaš. Rekla sem, jaz ga imam rada, vem, kakšen je, in konec! Petdeset let sva bila skupaj.«
Rodila sta se jima dva sinova, ampak tudi porodniške takrat niso bile take kot zdaj, pa je bila že mesec dni po rojstvu prvega sina spet v delavnici. »Pred porodom sem se vozila s kolesom. Soseda mi je rekla, mar boš kar na kolesu rodila?« Drugi sin je pa prišel tako hitro, da je rodila kar doma. In so ji potem pri varstvu otrok zelo pomagali šoferji avtobusov, nasproti delavnice je bila namreč nekoč avtobusna postaja, pa so vozniki naložili voziček z dojenčkom in ga malo prevažali naokrog. Avtobusni šoferji-varuške so medtem žal že tudi povsem izginili.
Takrat bom jokala
Kakšen odnos imajo Slovenci do starih ur? Kakšni zelo dobrega, pravi zamišljeno, ampak »ta mladi nič! Žalostna sem.« Čeprav je oba sinova naučila popravljanja ur, nobeden ni postal urar. In tudi vnukinje ure ne zanimajo. »Zadnjič me je ena vprašala, kam bomo pa nosili, ko vas več ne bo? A ne veste, sem ji odvrnila, na Žale!« Ampak resno, kaj se obeta očarljivi urarnici, v kateri se je čas skoraj ustavil, ko ona ne bo več zmogla? »Dva fanta sta, naučila sem oba, če pa ne bosta hotela, bo pa nekam šlo, v kakšen muzej. Ne vem. Takrat bom jokala, ampak tako je, kaj hočemo.«
Morda pa bo za urarstvo navdušila kakšnega zelo mladega, večkrat jo namreč obiščejo otroci iz vrtca. Mogoče bo to prav tisti mulček, o katerem v smehu pripoveduje, da ga je bolj kot ure fasciniral pult in jo je vprašal, kako pride ven. Čez skočim, jasno, je rekla, ampak mali ni po župi priplaval: pokaži, je zahteval. Ne morem, se je hitro znašla, bi lahko katerega od vas zmečkala.
Dirigentka
Od nekdaj sem si želela dirigirati, prizna. In je potem prišla odlična priložnost, da se preskusi še v tem. Konec septembra so praznovali stoletnico urarstva Cerar, pripravili so razstavo, ki bo odprta do 5. novembra, ob otvoritvi. In se je sin skrivaj dogovoril z mestno godbo in s prijaznimi ljudmi iz kulturnega društva Priden možic, ki so priskočili na pomoč. Pa je godba prikorakala po mestni ulici do presenečene urarke, ki ni nič slutila. In jo je dirigent povabil, ji izročil svojo palico in so šli, Marta z dirigentsko palico in godba za njo. Ne morete si misliti, kako težka je tista palica, pravi. In se smeje.
Razstava skozi ure, fotografije in dokumente pripoveduje zgodbo družine Cerar – nič v sorodu z nekdanjim ministrskim predsednikom – med drugim o Martinem očetu Vilku, ki bi moral odpluti v Ameriko, pa so ga na ladji oropali in vrgli v morje. A je ostal v teh koncih in vodil podjetje, to ni prodajalo le ur, nekoč so imeli zraven še zlatarno, pa kolesa so prodajali.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
