Kuhate že od nekdaj. Vsa vaša družina je bila povezana na tak ali drugačen način s hrano. Kako pa ste prišli do zamisli, da boste popotnike iz tujine učili tradicionalne priprave slovenskih jedi?
Rada delam z ljudmi in predajam znanje, ki sem si ga pridobila doma pri družini. Dedek je bil mesar in je imel v Škofji Loki domačo gostilno, mesarijo in delikateso pa je imel tudi moj oče. Mama je bila nabiralka zelišč in gob, tako da se je pri nas doma veliko kuhalo in preizkušalo različne recepte. Najraje smo kuhali po starih družinskih receptih in tako sem se navdušila nad pristnimi slovenskimi jedmi. Doma smo veliki gurmani, navdušujemo se nad dobro hrano, radi ustvarjamo in okušamo ter nadgrajujemo. Vedno sem uživala, ko sem spremljala mamo pri kuhanju, bila je moj navdih.
Pa vendar se niste odločili za profesionalno pot kuharja. Zakaj?
Poklic kuharja se mi je vedno zdel zelo naporen. Jaz pa nisem tip človeka, ki bi mi ustrezala vsakodnevna rutina. Ko odrasteš, se začneš spraševati, kaj bi v življenju rad počel. Na začetku je bilo kuhanje moj konjiček.
Ko sem potovala po svetu, sem vedno rada preizkušala njihovo kulinariko. Po mojem mnenju spoznavanje dežele ne more biti popolno, če ne spoznaš in okusiš hrane, njihovih sestavin in lokalnega življenja. Zato sem se na popotovanjih včasih udeležila kuharskih tečajev. Po svetu so kuharske delavnice za turiste že ustaljena praksa, saj na ta način veliko pristneje spoznaš kulinariko tujih dežel. Tako se je porodila ideja, da bi tudi sama začela s kuharskimi delavnicami v Sloveniji in tujim turistom predstavila slovensko kuhinjo. Ta zamisel je začela pri meni tleti leta 2013, pri mojih 36 letih.
Vi ste živi dokaz, da nikoli ni prepozno za uresničitev sanj. Samo svoji poti je treba slediti, se strinjate?
Brez ciljev v življenju nimamo smeri, življenje, ki ga imamo, je odvisno od nas samih. Če imamo dobre cilje in delamo za to, da bi jih dosegli, bomo na koncu zagotovo uživali sadove svojega dela.
Vendar ljudem ponavadi zmanjka poguma in se ustavijo pri vsaki oviri. Kaj je vas gnalo naprej?
Vedno sem počela stvari, ki sem jih imela rada. Seveda je včasih zahtevno in naporno. Včasih tudi meni zmanjka energije in marsičemu sem se morala odpovedati, ko sem začela graditi podjetje. Bilo je veliko napornih in težkih dnevov, ko ni bilo časa niti za poletni oddih. Nekaj let zapored si nisem mogla privoščiti dopusta, navsezadnje niti denarja ni bilo, saj sem vse prihranke vložila v projekt, ki sem si ga zastavila. Vendar, če si priden in slediš svojim sanjam, pride tudi uspeh. Mislim, da se z vztrajnostjo vse da narediti. Ne smeš obupati, včasih je pot do uspeha malo daljša, nekatere stvari potrebujejo svoj čas, da dozorijo. Za zdaj se lahko pohvalim, da so odzivi ljudi zelo pozitivni.
Leta 2014 pa ste sprejeli že prve turiste na svojih kulinaričnih delavnicah. Kako so izvedeli za vas?
Najprej je bilo seveda treba najti prostor in pripraviti jasen idejni koncept. S sodelavci smo se povezali s turističnoinformacijskim centrom Ljubljana, s katerim izjemno dobro sodelujemo. Poleg tega sodelujemo s slovenskimi in tujimi agencijami, ki se ukvarjajo z organizacijo potovanj in izletov po Sloveniji. Povsod po svetu je v vzponu kulinarični turizem in danes je veliko večji poudarek na hrani, kot je bilo še pred leti. Marsikdo potuje samo zato, da preizkuša lokalno hrano, da prek okusov spoznava deželo.
Spoznavanje države ni popolno, ne da bi poznali njeno hrano, sestavine, okuse in načine življenja. Poznam Slovenijo, njene jedi, lokalne sestavine, ljudi, ki jih izdelujejo, in vem, kje jih lahko dobim. Na mojih delavnicah ljudje res doživijo pristen stik z lokalnim prebivalstvom. Popotnikom želim pričarati domače vzdušje, kot da bi bili pri meni doma. Delavnice prirejam v večernih urah, kjer vsi sodelujejo pri pripravljanju hrane in seveda tudi pri okušanju.
Kaj pa jim največkrat pripravite?
Običajno začnemo z že pripravljeno degustacijo značilnih slovenskih hladnih predjedi, od zaseke do skute z bučnim oljem, skute s čemažem in ajdovega kruha z orehi. Prilagajamo se letnim časom in poleti jih večkrat presenetim s frtaljo s svežimi zelišči, pršutom in teranom. Seveda jim ob tem predstavim tudi Kras. Za glavno jed ponavadi pripravimo ajdovo kašo, ki je značilna za Slovenijo in je tujci ne poznajo, tako kot tudi ne poznajo bučnega olja.
Spomladi so aktualni šparglji, poleti gobe, jeseni buče. Vsi so zelo navdušeni nad okusi. Vsako jed, ko jo pripravimo skupaj, tečajniki tudi v miru pojedo, zraven pa jim postrežemo različne vrste slovenskega vina, domače tradicionalne sokove ter slovensko žganje in likerje različnih okusov.
Kaj pa sladica?
Za sladico obvezno naredimo skutne štruklje iz vlečenega testa. So izjemno navdušeni nad pripravo testa in predvsem postopkom izdelave štrukljev. Testo delam po receptu moje babice, in sicer ga ročno zelo na tanko razvlečemo, kuhamo pa zavite v mokrem kuhinjskem prtu. Večinoma te tehnike ne poznajo, so pa navdušeni, konec koncev na delavnice pridejo ljudje, ki hočejo poizkusiti nekaj novega in so pripravljeni na nove, morda zanje malo nenavadne okuse in postopke priprave.
Kako se znajdejo?
Velika večina nima niti osnovnih kuharskih izkušenj in se jim vidi, da nikoli ne kuhajo. Nekateri pa radi kuhajo in pridejo z namenom, da se aktivno vključijo v postopek celotne priprave jedi. Sicer pa tečajnike vodim skozi ves postopek, tako da nihče nima večjih težav in na koncu vsem vse lepo uspe.
Predstavljate samo tradicionalno slovensko kulinariko. So sestavine oziroma okusi za nekatere tujce nenavadni, morda celo eksotični?
Sprehodimo se skozi kulinarične in vinske značilnosti po Sloveniji, težimo k temu, da popotnikom s hrano predstavimo tudi slovensko zgodovino in kulturo. Po končanem tečaju so me vedno prosili, naj jim zaupam recepte, ker bi radi našo hrano skuhali sami doma in tako delček kulinaričnega popotovanja predstavili svojim prijateljem in sorodnikom.
Torej je bila izdaja knjige logično nadaljevanje vaše zgodbe o uspehu?
Tako je. Kuharska knjiga Cook Eat Slovenia bo prva tovrstna knjiga, namenjena posredovanju slastnih okusov slovenske kuhinje ljudem po svetu. Veliko mojih tečajnikov ima ali pa so imeli v Sloveniji svoje prednike. Ti so še posebno navdušeni nad hrano, saj jim okusi povrnejo spomin na otroštvo, ko so jim te jedi pripravljale njihov babice. Tako je v meni zorela zamisel o knjigi s tradicionalnimi slovenskimi recepti. Recepti v knjigi večinoma prihajajo iz moje družine in niso bili še nikoli in nikjer zapisani. Recepte sem imela le v glavi. Tako so se tudi v družini prenašali od generacije do generacije, od babice do mame in nato name. Doma nismo kuhali po receptih, temveč po občutku. Za knjigo pa je treba izmeriti količine, za koliko oseb je recept, opisati postopek. Veliko bolj zahtevno. Tako da zdaj veliko kuham, preizkušam in zapisujem.
Knjigo boste septembra izdali v samozaložbi. Zato ste spomladi zagnali kampanjo na Kickstarterju, s katero ste želeli zbrati sredstva za izdajo knjige. Koliko vam je uspelo zbrati?
Knjigo sem želela izdati v samozaložbi predvsem zato, ker sem želela, da je natanko takšna, kot sem si jo zamislila. Ker pa je to velik finančni zalogaj, sem poskusila tudi v tej smeri. Na Kickstarterju sem že prej opazila več slovenskih projektov, ki so bili uspešni, vedela pa sem tudi, da bo to dobra promocija tako slovenske kulinarike kot seveda tudi knjige. Zastavljeni cilj 5000 dolarjev sem dosegla v dveh dneh, kar je bilo zame veliko presenečenje, a hkrati tudi izziv. Med celotno kampanjo je bilo vloženega veliko truda, saj moraš sam iskati kanale za promocijo, s katerimi pripelješ potencialne podpornike na platformo za množično financiranje. Seveda si je treba postaviti realen cilj, da ga dosežeš. Doslej sem zbrala skoraj 14.000 dolarjev. Največ podpornikov sem imela iz Amerike, Kanade, Avstralije in seveda tudi iz Slovenije.
Vaša želja je, da bi ta kuharska knjiga prišla v kuhinje po vsem svetu. Verjetno si želite, da bi vse te podpornike nekoč srečali na svojih kuharskih delavnicah?
Moja želja je, da vse te ljudi preko knjige navdušim za obisk Slovenije, in moje sanje so, da v svet ponesem tradicionalne slovenske recepte in pomagam pri odkrivanju slovenske hrane. Zdaj bodo vsi imeli priložnost doma kuhati slovensko tradicionalno hrano in skozi jedi odkrivati slovensko kulturo.
V čem je vaša knjiga posebna, drugačna od drugih kuharskih knjig?
Je prva tovrstna knjiga, namenjena posredovanju slastnih okusov slovenske kuhinje ljudem po svetu. V njej boste našli več kot sto družinskih receptov in nasvetov za kuhanje tradicionalnih slovenskih jedi. Razdeljena je na poglavja po letnih časih, s poudarkom na svežih in lokalnih sestavinah. Poleg tega v knjigi niso samo recepti, temveč bo kot nekakšen turistični vodnik po Sloveniji, in najpomembnejše, ob vsakem receptu je napisana zgodba, ki si jih v družini pripovedujemo ob teh jedeh. Knjiga bo izšla v angleškem jeziku, če pa se bo pokazalo zanimanje, jo bom izdala tudi v slovenskem.
