Karl May (1842–1912) je čisto zares lep kos življenja preživel v zaporu (torej ne gre za legendo), saj je imel precej lepljive prste in je ni tu in tam okradel le tujcev, ampak tudi bližnje kolege. Kot edini fant v družini je bil crkljan in oboževan, domišljijo mu je spodbujal zaprašen kovček pustolovskih knjig, ki jih je babica tihotapila s podstrešja, se je pa dokopal do kar spodobne izobrazbe, postal je učitelj, ampak tudi v tej posvečeni službi si ni mogel kaj, da ne bi goljufal in kradel. Je pa, kakopak, v zaporu postal šef tamkajšnje knjižnice. Pustolovski pisatelj (kar veliko knjig je napisal v zaporu) v resnici ni videl Orienta in Amerike, preden je o tem pisal, je pa tja potoval kasneje, s svojimi nevestami. Kar nekajkrat se je oženil, z eno je potoval v Azijo, z drugo pa za šest tednov v Ameriko, med drugim tudi na Niagarske slapove. Ni poročil, da bi se med bivanjem tam družil z Indijanci.
Takoj, ko sem zapisala zadnji stavek, mi je postalo jasno, da je misel o razumevanju butasta. Nekaj generacij pred mano in nekaj za menoj seveda vemo vse o Vinetouju, tiste še starejše so norele za Tarzanom, mlajše pa za Supermanom in Spidermanom. In še kom.
Zadnjič sem urejala mogočno knjigobežnico v vaški pokriti avtobusni postaji in v roke mi je prišla ena od Mayevih knjig. Obsedela sem in jo začela brati. In se spraševati, le kako sem lahko pogoltnila vseh 27 delov Vinetouja, pa niti prav hudo majhna nisem bila. Očitno so naravnane na pubertetniške hormone ali kaj. Potem pa so izbruhnili še filmi, v njih je Vinetouja igral čedni Francoz Pierre Brice, ni odveč omeniti, da je imel pogumni Indijanec modre oči in da je govoril nemško.
No, nemško pa je govoril tudi njegov veliki prijatelj Old Shatterhand, ki je bil sicer Američan Lex Barker, za njim so vzdihovale ljubiteljice Tarzana, saj je igral v seriji filmov o junaku džungle. Da ne govorimo o prelepih nemških Indijankah z debelimi kitami in bleščečimi zobmi. Za povrh so filme snemali na Plitvičkih jezerih in pod Velebitom in prav dobro se spomnim nemških turistov v zadarskem kampu Borik, ki so hoteli videti prizorišča slavnih bitk med Apači in Komanči. Pojma nismo imeli, da so bile nemške indijanarice posnete v Jugi, smo pa s prstom pokazali, kje je Velebit.
A se jim je zmešalo?
Avtor dokumentarca je kanadski pisatelj z nesporno humorno žilico Drew Hayden Taylor, ki ga je zanimalo, zakaj toliko Nemcev tava po Kanadi in išče potomce nekakšnega Vinetouja. Prizor je precej hecen – pravi Indijanec pride v bermudkah in majici v nemško indijansko naselje, ki se imenuje Pullman City, the »living Western Town« v Eging am See, na nekakšen festival, in si z zanimanjem ogleduje množico v Indijance našemljenih starih in mladih, ki prebivajo in trgujejo v tipijih (velikanski družinski šotor), kuhajo v kotlih ter izdelujejo nakit, perjanice in oblačila. V ta namen so si čez lužo privlekli čisto prave Indijanke, ki jih učijo tradicionalnih ročnih del.
Skratka, Drew, ki je s svojimi svetlimi prameni v laseh precej bolj podoben arijcu kot ameriškemu staroselcu, se znajde med Nemci, ki se prepirajo, kdo je bolj pravi častilec Vinetouja. Ekološka veja, ki zares prebiva v gozdu v pravih šotorih iz grobih tkanin in kož, se ogorčeno znaša nad potrošniško usmerjenimi Indijanci, ki imajo naselje montažnih tipijev in bogato razvejano prodajno mrežo spominkov ter »pravih« indijanskih oblačil. Ampak ena od pravih Indijank je vzdihnila v kamero, da delajo nemške kolegice veliko lepši nakit od njih, ki so učiteljice. Morda so pri delu preveč natančne?
Zanimivo, filmi o Vinetouju so zmešali predvsem Nemce (tako kot tudi tisti pocukrani o Sissy s prelepo mladi Romy Schneider), pa tudi Jugoslovane, najbrž zato, ker smo posodili pristno ameriško sceno, drugod pa niso želi kakšnega posebnega zanimanja. Spraševala sem generacijo svojega sina, ali so kdaj brali knjige Karla Maya, pa so vsi po vrsti odkimali. No, pri tabornikih so omenili, kako bi Vinetou razbral sled v travi – odvisno od tega, v katero smer so poležene bilke. Če so za povrh še potrgani cvetovi rož, je bil ubežnik bos, ker so se mu zatikale med prste.
Zakaj nas vznemirja tuja identiteta?
Vsi, ki smo kdaj stali na odru, pa čeprav smo le prepevali Kekčevo ali Mojčino pesem, vemo, kako zelo je bilo vse drugače, če so nam nataknili pastirska oblačila. V resnici smo vsaj za nekaj časa postali nekdo drug, sami pa smo se umaknili nekam v ozadje in čakali, ali bo naš odpeti ali odigrani lik navdušil. V osnovni šoli sem v predstavi o Kekcu igrala Tinkaro, in ker so nam morale kostume sešiti mame, smo jih potem odnesli domov. Še tedne po predstavi sem strašila naokoli v Tinkarini opravi z umetnimi kitami vred, dokler me niso zasačili starši.
Ampak to pač otroci počnejo. Zakaj pa odrasli? Le čemu se tako radi prelevijo v nekoga drugega? Marsikje v Ameriki lahko junaki preživijo dopust na rančih – na konjih s puško in se grejo kavboje. V redu, to je pač v njihovi tradiciji. Ampak zakaj bi se šli Nemci Indijance in Kanadčani Bavarce? Drew Hayden Taylor je ugotovil, da imajo ponekod v njegovi državi – oktoberfest. Obiskal je eno od takšnih prireditev, na kateri so plesali alpske poskočnice, moški v irhastih hlačah z naramnicami, ženske v krilih s predpasnikom in telovnikom … in skušal ugotoviti, zakaj to počnejo. Poskušali so ga spraviti iz bermudk v irhaste hlače, pa jim ni uspelo, pivo pa je z veseljem pil.
Eko pravljice za odrasle
Drew je poskušal malce pokvariti veselje nemškim navdušencem z obrazložitvijo, da so Indijanci. Da se v resnici sploh nimajo za Indijance, kar zveni kar nekoliko žaljivo, ampak za staroselce. A to Nemcev ni prav nič ganilo – oni pač želijo vsaj nekaj dni v letu živeti tako, kot so NEKOČ živeli Indijanci, ki niso potrebovali nobene civilizacije. Kar morda velja za eko vejo Vinetoujevih dedičev, ki zares živijo v pravih šotorih in kuhajo na odprtem ognju. O tem, katere živali odirajo za prava usnjena oblačila (v bistvu so vsaj po materialu nenavadno podobna bavarskim irhastim hlačam), ni poročil.
Ko se oziram naokoli na pusta, v resnici vidim zelo malo kavbojev in Indijancev, kolikor jih je, so pač zato, ker zdaj povsod prodajajo poceni kostume, tako šlampasto sešite, da običajno prenesejo samo eno pustno rajanje. Junaški Vinetou očitno živi samo še v Nemčiji kot zastareli antistresni program za pregorele menedžerje in njihove družine. Ali kaj. In ko ravno zdaj Hrvatje bijejo plat zvona, češ da je turistična sezona slaba in do hodijo tradicionalni gostje Nemci raje v Grčijo in Turčijo, je recept na dlani – tam nekje pod Velebitom naj napravijo kamp s koničastimi šotori (nobenih avtodomov, prosim) ter pristnimi hrvaškimi Indijankami in Indijanci, čim bolj podobnimi tistim iz filma, pa gostje spet bodo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
