Dejan Sotirov v okviru svojega dela združuje različne strokovnjake s področja dela z mladimi, šolstva in izobraževanja, psihoterapije ter drugih vladnih in nevladnih organizacij. Stroške krijejo z lastnimi sredstvi, ki jih dobijo z donacijami podjetij.
»V stiškem samostanu je namreč mogoče najti zapise, da je tod potekala romarska pot za ozdravitev otrok, kapelica na vrhu hriba pa je posvečena svetemu Antonu Padovanskemu, zaščitniku otrok,« je razložil ustanovitelj zavoda Mavrični bojevniki in društva Eternia Dejan Sotirov, ko smo mavrične bojevnike obiskali na tretjem taboru letošnjega leta, kjer z aktivnostmi v naravi otroke spodbujajo k umiku od telefonov in računalnikov, ob katerih mladi danes preživijo preveč časa, in jim pomagajo odvečno energijo koristno preusmeriti v šolo za življenje.
Dobili smo se pri velikem šotoru nad Lavričevo kočo, v katerem je samevalo vsaj dva ducata praznih blazin. Tu in tam kakšna plišasta igračka za spanje, pisani nahrbtniki in knjigice so dali vedeti, da na njih spijo otroci, ki so se tisto dopoldne po romarski poti odpravili k Virskemu potoku, kjer se ponoči prikazujejo čisto prave človeške ribice, in si ogledali mini živalski vrt eksotičnih ptic in fazanov. Otroci so se odpravili s svojimi mentorji, medtem ko nas je Dejan odprtih rok in širokega nasmeha pričakal v taboru.
Od nekdaj drugačen
Najprej nam je razkazal, kaj vse nastaja v okolici, kjer bodo v kratkem odprli Center za otroke in družine in bodo v prihodnje seminarji, timbildingi, šole preživetja in druge dejavnosti. Izjemno energijo Gradišča je spoznal pred leti, ko je začel sodelovati v državnem prvenstvu v metanju Krpanove sekire. Dobro se je ujel z upraviteljem Lavričeve planinske koče Maksom Jerinom in skupaj so začeli razmišljati o odprtju centra. Kot priseljenec v občino Ivančna Gorica Dejan že od začetka opaža odprtost župana in občine do različnih tovrstnih projektov, namenjenih otrokom, družinam, tradiciji, kajti ta prostor ima bogato zgodovino.
Ob kozarcu domačega grozdnega soka je začel razlagati, kako je do tabora sploh prišlo. Kot otrok je namreč tudi sam dobil diagnozo ADHD. »Od nekdaj sem se počutil drugačnega, narava pa je name zmeraj dobro vplivala.« Bil je tudi izredno senzibilen, kar prepoznava tudi pri otrocih, s katerimi dela. V otroštvu sta s sestro ostala sama z mamo, ta mu je bila v oporo in podporo. »Sprejemala me je in mi dajala ogromno ljubezni in potrditve, zame je bila sidro, ki me je držalo, da nisem odletel. Zato sem prepričan, da je podpora družine bistvena za otrokovo vedenje. Otroci z ADHD-jem potrebujejo veliko pozornosti in podpore, potem je več pozitivnega in manj negativnega vedenja.«
Dejan je končal srednjo zdravstveno šolo in nato diplomiral na visoki zdravstveni šoli. Zaposlen je bil v novomeškem zdravstveno-vzgojnem centru, po šolah je predaval o zdravem načinu življenja (po programu Nacionalnega inštituta za zdravje), odraščanju, samopodobi, nasilju, spolni vzgoji, internetu in podobno. Z osebno izkušnjo je razširil obseg in vsebino predavanj ter se mladim približal drugače. Kako hitro zna splesti vez z otrokom, smo se prepričali, ko je vmes prišel – dan kasneje zaradi bolečine v ušesu – nov deček. »Sem slišal, da imava enako težavo,« je dejal zadržanemu dečku, ta pa je resno pokimal in dejal: »Ja, ADHD.« »Ne, počen bobnič,« se je nasmehnil Dejan. »Nedavno sem nekaj reševal pod vodo, pa sem potem prehitro izplaval in si poškodoval uho.« Deček se je hitro sprostil in mu zaupal, da si je tudi on poškodoval bobnič med potapljanjem. Led je bil prebit in deček se je brez težav vključil v skupino.
Tabori za otroke
»Pred leti sva se slučajno srečala z nekim mladeničem in se začela pogovarjati, da bi delala tabore za otroke, s katerimi se mnogi branijo delati, ker so lahko izredno naporni. Ker sem tudi sam hiperaktiven in v teh otrocih vidim sebe, mi je bila ideja zelo všeč. Takrat se je tudi pojavila legenda o mavričnih bojevnikih indijanskega plemena Cree, ki pravi, da bo zemlja nekoč zbolela, ljudje pa bomo izgubili socialno noto. Ko bomo spet vzpostavili stik med sabo, se bodo na vseh kontinentih začeli rojevati posebni otroci, ki bodo imeli v sebi mavrico čiste ljubezni, kar bo pripomoglo, da bo zemlja ponovno ozdravela. Ko sem to prebral, sem si rekel, takšni so tudi otroci z ADHD in avtisti. Tako je nastalo ime zavoda, ki deluje v okviru organizacije Eternia. Prvi tabor sva potem takrat, leta 2013, z mojo punco Ano organizirala v mesecu dni, vse se je poklopilo.«
Na taboru otrok spoznava sebe
»Vsak otrok ima izjemne potenciale, mnogo jih zaradi različnih okoliščin ne more izraziti v pravi meri. Naša filozofija je, da pri otrocih z ADHD iščemo prednosti, ne slabosti. K njim pristopamo drugače, posvečamo jim veliko pozornosti, zato delamo majhne skupine. Hočem si vzeti čas za vsakega v skupini. Nekdo, ki je tih in asocialen, potrebuje veliko pozornosti. Kako bi prišel do njega, če bi imeli 150 otrok? Najprej smo jih sprejemali po 45, ampak je bilo izredno naporno, zato jih zdaj vzamemo samo 20. Pred kratkim mi je sedemnajstletnik rekel, da sem mu pred petimi leti, ko je prvič prišel v tabor, rešil življenje. To je tisto, zaradi česar je vredno delati, kar delam.«
Dela z mentorji, ki so tudi sami dobili diagnozo ADHD in povsem razumejo otroke v taboru. »Na koncu smo vsi utrujeni, ampak izredno zadovoljni, saj dobimo marsikaj tudi za svojo dušo.« Čeprav prej prebere o težavah vsakega otroka, ki pride, pa pravi, da je najboljše, ko otroka spozna sam. »Otroka želim sam začutiti. Ti otroci so hipersenzitivni in nas dostikrat vprašajo, ali smo tudi mi, tako kot oni, človeka sposobni zelo hitro razumeti in ali imamo včasih vnaprej občutek, kaj se bo zgodilo. Imajo zelo močna čustva in jih lahko hitro kaj prizadene, imajo poseben odnos do živali in narave. Lumparije počnejo dostikrat samo zato, da pritegnejo pozornost, ker imajo občutek, da se z njimi ne ukvarjajo dovolj. Zelo veliko ljudi z ADHD-jem je lahko v življenju zelo uspešnih, če lahko izrazijo svoje kvalitete namesto deviantnega vedenja. Sam sem imel kar nekaj starejših mentorjev, ki so me sprejeli takšnega, kot sem, niso se toliko ozirali na moje slabosti, ampak so me spodbujali pri mojih kvalitetah. Ko sem jih sprejel, sem začel vse bolj verjeti vase in postajati to, kar sem danes. Ko človek išče informacijo ali je pripravljen na spremembe, ta pride. Dokaz prave poti so izjemni prostovoljci, ki delujejo v naši organizaciji, in seveda otroci.«
Od človeške ribice do gladiatorjev
Vmes so se otroci vrnili v tabor, in da smo se lahko v miru pogovarjali, smo se morali malce umakniti, saj je bilo z vseh strani slišati samo: Dejan, Dejan, Dejan … Že po enem dnevu so se z njim tako povezali, da so mu hoteli razložiti vse o dogodkih, ki so jih brez njega doživeli tisto dopoldne.
»Včeraj (nedelja op. a.) smo imeli povezovalni spoznavni večer. Zakurili smo ogenj, pekli hrenovke, pred spanjem pa poslušali pravljice. Danes zjutraj smo imeli krajše predavanje o preživetju v naravi. Romarska pot za ozdravitev otrok, ki so jo opravili danes, je bil tudi prvi del uvoda v iniciacijo, s katero si otroci in mentorji prislužimo bojevniške rutke.« Po kosilu so nadaljevali z gibalnimi delavnicami, učenjem akrobatike, še posebej zanimiva pa se jim je zdela delavnica natančnega streljanja z zračno puško in učenje streljanja z otroškimi loki. Po našem pogovoru pa se je Dejanu že mudilo, saj je vodil igro gladiator. »Gladiator je transformacija videoigre v resnično življenje, kjer so otroci bojevniki. Igra vsakemu omogoča najti svoje sposobnosti, ugotoviti, v čem je najboljši. Zadnjič je en mali rekel, da se ne bi boril, pa sem mu našel vlogo čuvaja zakladnice in je bil ves srečen, saj mu je bila pisana na kožo. Igrajo na poligonu, ki smo ga zgradili pod planinskim domom, in na terenu. Otroci se oblečejo v bojevniška barvna zaščitna oblačila ter opremijo s penastimi meči in sabljami. Igra krepi motorične sposobnosti, socializacijo, sodelovanje, strateško razmišljanje. Obenem pa otroci spoznajo, zakaj je sodelovanje tako pomembno in da je za uspešno dosežen skupen cilj nujno pomagati šibkejšim v skupini, poleg tega pa sklenejo veliko novih prijateljstev,« je razložil Dejan.
V naslednjih dneh so počeli še ogromno zanimivih stvari, med drugimi so skrbeli za živali na Gradišču, s kajaki so se spustili po Krki, imeli preživetvene treninge – na njih so se učili primitivnega načina kurjenja ognja, postavljanja bivakov, pripravljanja hrane, orientacije –, raziskovali so okolico, polno megalitov in izvirov, ki nikoli ne presahnejo, izdelovali so obeske iz kamna lojevca, si sami pripravljali hrano v naravi in v kuhinji ter še marsikaj. Zato ni čudno, da je zanimanje za tabor tolikšno, da so bili letošnji termini zasedeni v malo več kot eni uri od odprtja prijav. Ko se otroci vrnejo s taborov, starši dostikrat ugotavljajo, da so bolj odprti, komunikativni, mirnejši in se lažje osredotočijo.
Duša ostaja v taborih
V taborih ostaja del Dejanove duše, čeprav je včasih naporno, ga navdajajo z izjemnim zadovoljstvom. Za preživetje pa organizira še razna predavanja o novodobnih učiteljih, o ADHD, spolnosti, organizira delavnice preživetja v naravi, pa ustvarjalne delavnice, igro gladiator, ki je primerna tudi za podjetja in rojstnodnevne zabave. Kot prezaposleni vodja nevladnega zavoda Mavrični bojevniki in društva Eternia upa na podporo države in ministrstev, da bo lahko v projekt vključil še več ljudi in strokovnjakov ter bo tako vsestransko koristne tabore s celostno obravnavo, kot so ti na Gradišču, lahko obiskalo še več otrok, Dejan pa bo tako imel malce več časa zase in družino, kajti doma ga čakajo žena Nina in dve malčici, ki svojega tatija prav tako potrebujeta zase.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
