Skoraj ni bazenčka ali ribnika, v katerem ne bi živelo vsaj nekaj teh skromnih lepotic. Če pa smo ljubitelji narave in se v našem bajerju naselijo še druge vodne in obvodne živali, je idila popolna. Niso pa zlate in druge vrste ribic samo lepe, temveč so tudi pomemben člen pri ohranjanju biološkega ravnotežja v vodi.
NIČ VEČ TEŽAV S KOMARJI
Ker so ribe zelo požrešne, se nam poleti ni bati, da bi se komarji preveč namnožili (kar je še vedno predsodek mnogih nasprotnikov vodnih motivov), saj pojedo večino njihovih ličink. Jedo tudi ličinke drugih vodnih žuželk. Nekatere vrste krapov uspešno čistijo dno ribnika, saj se hranijo z vsem, kar užitnega najdejo tam. Če k temu prištejemo še njihovo skromnost in nezahtevnost glede nege ter možnost, da prezimijo na prostem, zares ni razloga, da ne bi plavale tudi v ribniku pri nas doma.
OSNOVNI POGOJI
Toda kljub naštetemu moramo izpolniti nekaj osnovnih pogojev za njihovo preživetje. Če želimo, da bodo ribe zimo preživljale na prostem, mora biti voda v bazenu globoka vsaj od 60 do 80 centimetrov. To je namreč globina, do katere mraz ne seže niti v najhujših zimah, zato voda pri dnu ne zamrzne. Če se odločimo za plitkejšo globino vode, bomo morali vsako zimo ribe prenesti v prezimovališča in zanje ustrezno skrbeti (menjavanje vode, dovolj svetlobe), kar pa je zamudno opravilo. Zato se je morda bolje potruditi že na začetku in pripraviti ustrezno domovanje tem plavajočim domačim živalim. Saj to tudi so. Če smo vztrajni, se nas navadijo in nam hrano jedo iz roke. Zvedavo se približajo robu vodnega motiva, kadarkoli se mu približamo, in potem plavajoče sledijo našemu gibanju ob robu.
ZLATE RIBICE
Zlate ribice so že pred več kot tisoč leti vzgojili na Kitajskem, da bi krasile ribnike ob vladarskih palačah. Ker so prilagodljive, so se razširile tudi drugod po svetu in vzgojili so množico različno obarvanih vrst. Do kakšne velikosti zrastejo zlate ribice, je odvisno od velikosti bajerja, v katerem živijo. Običajno so dolge med 10 in 20 centimetri. Če so razmere ustrezne, lahko živijo tudi do dvajset let in se veselo razmnožujejo. Samice se od samcev ločijo po bolj zaobljenem trupu, samci pa imajo na plavutih in poklopcih škrg tudi drstitvene (paritvene) izrastke.
Ker je njihova presnova odvisna od temperature vode, jih hranimo zjutraj in pozno popoldne, ko si tudi same iščejo hrano in so videti najbolj poskočne in razigrane. Spomladi jih začnemo hraniti šele, ko se voda v bajerju ogreje nad 16 stopinj Celzija. Količino hrane povečujemo postopoma in jih na začetku ne hranimo preveč. Če se vmes temperatura spusti pod pet stopinj Celzija, jih prenehamo hraniti. Poleti jim hrano lahko ponudimo dvakrat na dan, zadošča pa tudi samo enkrat. Mladicam ponudimo hrano v obliki kosmičev. Količina hrane naj bo tolikšna, da jo lahko pojedo v petih minutah, ker drugače razpada in zasmraja vodo. Ko jeseni temperatura zraka pade pod 10 stopinj Celzija, jih prenehamo hraniti. Takrat se namreč presnova rib upočasni in hranjenje bi bilo škodljivo, saj hrane ne bi mogle prebaviti. Mrzlo obdobje leta preživijo na dnu ribnika v nekakšnem polotrplem stanju.
