Marcos Rodriguez Pantoja je večino svojega otroštva preživel v španskem gorovju, kjer so mu družbo delali volkovi, divji prašiči in kače, v tem obdobju pa ni imel nobenih stikov z ljudmi. Zdaj 72-letnega Pantojo so mediji radi označili za »Mavglija« in človeka, ki je »odraščal med volkovi.«
Pantojo je njegova nasilna družina na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja prodala kozjerejcu v gorovju Sierra Morena. Takrat je imel komaj šest let, ostareli pastir pa je kmalu za tem umrl. Ker se ni želel vrniti v družinsko življenje, saj so bili spomini polni zlorab, se je raje podal v divjino. Opremljen z osnovnimi veščinami preživetja v naravi, ki mu jih je vcepil izkušeni kozjerejec, je začel opazovati prostoživeče živali in se za naslednjih 12 let zlil z divjino. Ob tem naj bi se po lastnih besedah »spoprijateljil« z najrazličnejšimi primerki živadi in se družil z volkovi. Spal je v jami, kjer so mu družbo delali netopirji in kače. Ko so ga pri 19-letih končno odkrili, pravi, se mu je sesul svet, po tem pa nikoli ni okreval.
Svet je hladen in odtujen
Nekdanji odpadnik, ki danes živi v neogrevani hišici v vasici Rante, je zdaj za španski časnik El Pais strnil svoje misli o življenju in ponovnem vključevanju v človeško družbo. Pantoja meni, da je človeški svet hladen in odtujen ter da je bil srečnejši, ko je živel med volkovi. Pojasnil je, da je bil v vseh teh letih po »rešitvi« žrtev raznih goljufij, prevar in zlorab ter da so ga izkoriščali šefi. Kot pravi, se nikoli ni uspel ponovno vključiti v »človeško pleme,« da pa so ga »kot svojega« sprejeli vsaj vaščani.
Priznava, da se je želel vrniti v gorovje, vendar »to ni več takšno, kot je bilo včasih.« Tako ga volkovi naj ne bi videli več kot brata. »Volkovi so tam, ko jih pokličem, se odzovejo, vendar se mi ne bodo približali. Uporabljam kolonjsko vodo in oddajam vonj po človeku,« pove in v žalosti doda, da na območju okoli jame, kjer je živel, zdaj stojijo koče in velika električna vrata.
Vse je v očeh opazovalca
Antropolog Gabriel Janer Manila, ki je proučeval Pantojevo življenje, je večji del njegove zgodbe sicer potrdil, vendar je hkrati poudaril, da njegova pričevanja terjajo pazljivo interpretacijo. »Marcos nam ne razlaga, kaj se je dejansko zgodilo, temveč kaj on misli, da se je zgodilo. To počnemo vsi – predstavljamo naše videnje dejstev,« je leta 2013 dejal za britanski BBC. Pojasnil je, da »ko je Marcos opazil kačo in ji dal mleko, kača pa se je nato vrnila, se mu je zdelo, da je njegova prijateljica. Kača ni njegova "prijateljica," sledila mu je zgolj zaradi tega, ker ji je dal mleko. Ko pravi, da ga je "ščitila," pove samo to, kar se je v njegovih očeh dogajalo.«
