Ker je izvajanje čuječnosti v praksi v izjemnem porastu ter se hkrati beleži nove in nove dobre učinke, ki jih ljudem prinaša, smo o njem poizvedeli pri učiteljici čuječnosti, predavateljici in pisateljici Tjaši Artnik Knibbe - Sarabaj, Slovenki, ki svoje znanje deli po vsej Evropi.
S katerimi besedami bi vi opisali čuječnost?
Podobno kot Tjaši je resničnost že pred desetletji doživljal in opisoval Martin Kojc – sorodnost duš je presunljiva. Človek naj bi se ustavljal in čim bolj tenkočutno prisluhnil samemu sebi kljub vpetosti v hitre ritme vsakdana.
Čuječnost je stanje, v katerem se človek umiri, pade vase. Takrat zmore delovanje pretopiti v opazovanje. Jaz doživim to globoko stanje miru in predaje ob umirajoči mami. Takrat se iz vloge negovalke, ki skrbi za to, da je vedno poskrbljeno za druge, nase pa pozabi, in posledično izgorele novinarke prelevim praktično čez noč vase. Potreba po tem, da se dokazujem navzven, da sem dovolj, prevzame globok občutek notranje tišine in miru. Končno razumem, da sem dovolj in iz te točke nedelovanja dobim vpogled v to, kako neverjetno je življenje. Iz te točke, ko se moj svet praktično povsem ustavi, se zavem, kaj sploh življenje je.
In kaj torej je življenje?
Življenje je izjemno doživetje, ko se telo končno umiri, ko kronična bolečina popusti, ko se anksioznost stopi. Ob vsem pa me preseneti jasnost misli in vpogled v to, kar se mi je zgodilo, kot bi se del možganov razbistril, in jasno mi postane, da sem kot živo bitje dovolj. Da je že to, da po mojem telesu sočasno poteka toliko bioloških procesov, čisto dovolj. Da ni treba delovati, da smo vredni. V tem svetu dokazovanja in tekmovanja je to koncept, ki mi obrne vse na glavo. Čez noč se iz tiste, ki nadzoruje svet, spremenim v pionirko, ki orje ledino tistim, ki želijo živeti v bolj naravnih ritmih in so siti nenehnega pehanja za potrditev kot oslički za korenčkom.
Iz sveta dokazovanja bi bil torej dobrodošel nekakšen umik?
Ljudem svetujem predvsem umik iz kolektivnih vibracij, ker menim, da je svet danes izjemno obremenjen s tono informacij in »vibracijsko onesnaženostjo«. Tudi o čuječnosti je toliko govorjenja in teoretiziranja, da se mi kar milo stori. Pomembno je, da se ustavimo. Da slišimo. Da res vidimo.
Vi ste svoj umik nazorno opisali v knjigi Ranljiva, v kateri podoživljate večtedensko romanje po Caminu. Kako pa umik in stik s seboj prenesti v vsakdan?
Meni danes ta stik omogočijo dolgi teki v naravi. Ko poslušam veter, ki brije in kako se dotika moje kože, sočasno pa opazujem svoje telo. Kako se giblje, kako diham, kje čutim bolečino in kako jo lahko z dihom sprostim. Slovenija ima krasno naravo in menim, da je to najboljši učitelj čuječnosti. Mnogi iščejo tam zatočišče nezavedno, mnogi pa že zelo dobro vedo, kako izjemno koristna in negovalna je. V naravo se zatečem kot otrok, ki potrebuje varen objem matere. Vedno me napolni z ljubečo prisotnostjo.
Toda iz tega varnega objema, čeprav ga že občutimo, nas vedno vedno znova nekaj peha? Kako se v njem ustaviti in ustaliti?
Najbolj preprosto je trenirati osredotočenost na to, kar že počnemo vsak dan. Tako izpuhti izgovor, da nimamo časa. Denimo, ko se prhamo, da smo v tem čudovitem izkustvu s seboj. Da čutimo vodo, kako čisti energije dneva in jih odplakne. Pozneje, ko smo že bolj osredotočeni, si zamišljamo, kako voda pronica v celice in jih harmonizira. Če je vaša modaliteta doživljanja sveta bolj vizualna, boste morda bolj videli vodo in njeno naravo. Če ste bolj jasnoslušni, ji boste prisluhnili. Kako zveni voda? Je zvok prhe drugačen od potočka? Je potoček pri izviru drugačen kot pozneje v toku? Če ste bolj čutni, vam bo pomemben fizični stik z vodo …
Pa je mogoče, da bi bile naše zaznave preveč površinske in ne bi čutili ničesar od pričakovanega?
Da, močna otopelost seveda otopi naše zaznave. Posebej v svetovih, v katerih se duša nadomesti z materijo in izgubi stik z naravo. Tam me pogosto vprašajo, čemu biti čuječ, kaj imamo sploh od tega, da zaznavamo vse gorje tega sveta. Ali ni bolje otopeti do konca in se robotizirati. Ob tem jim ne morem dovolj glasno poudariti, da jih povsem razumem, iz katere točke bolečine to prihaja, in da se je vredno odpreti. Tam nas nato čakata živost in ljubezen. Tako živih bitij kot narave. Pa naj to ne zveni patetično. Konkretno to pomeni, da imamo lahko veliko bolj polno, kreativno in vznemirljivo življenje.
