V nekem trenutku se je Lukas oddaljil od skupine študentov in profesorjev, ki so ob odhodu preprosto pozabili nanj. Preden je Lukas prišel do izhoda, so vrata, ki vodijo iz jame, zaklenili. Kričal je, a ga ni nihče slišal.
"Kar nekaj časa sem potreboval, da sem ukrotil čustva in razumno preučil položaj, da bi naredil načrt za preživetje," je za spletni časopis univerze iz Indiane povedal Lukas.
V jami je moral preždeti kar nekaj časa, skoraj tri dni. Da je telesu zagotovil dovolj vode, je lizal vlago s sten v jami.
V torek zvečer pa je predsednik lokalnega jamarskega društva ugotovil, da iz jame ni prišlo enako število študentov, kot je vanjo vstopilo. Nemudoma se je vrnil v jamo in tam našel Lukasa. Študent je bil presrečen in sploh ni bil toliko izmučen, da bi potreboval zdravniško pomoč. Najprej je o svojem stanju obvestil sorodnike in prijatelju, nato pa se posvetil prehranjevanju.
