Slavko in Arjan, oče in sin. Oba velike postave, ampak velika tudi kot osebnosti, saj za svoje poslanstvo jemljeta tudi ozaveščanje družbe o krivicah, ki se dogajajo. Slavko Pregl je že več desetletij med najbolj priljubljenimi mladinskimi pisatelji in je nedavno dobil Levstikovo nagrado za življenjsko delo, Arjan pa je poznan tako po svojih objavah na družbenih medijih kot po slikah, zdaj pa je izdal prvo zbirko svojih zgodb z naslovom O ženski, ki ni hotela z balkona.
Ali ste se bolj veselili svoje nagrade ali sinovega pisateljskega prvenca?
Slavko: Všeč mi je, da drevo ne raste daleč od jabolka, zato sem bil zelo vesel Arjanove knjige. Seveda pa ne smem reči, da se knjige veselim bolj kot svoje nagrade. Arjanova knjiga je spodbuda, da mi še ni treba umreti samo zato, ker sem dobil nagrado za življenjsko delo …
Arjan: Zdi se mi super, da je oče dobil to nagrado, saj bom lahko zdaj dobesedno kdaj hodil po njem, ko je vdelan v tla pred Konzorcijem. Zelo sem se veselil tudi svoje knjige. Od prve napisane zgodbe v njej je minilo deset let, od prvega zapisa pa že 35. V knjigi je namreč zapis, ki sem ga napisal staršem pri desetih letih, ko sem ležal v bolnišnici. Tja so me sredi nekega poletja poslali na preglede, potem pa se je moje bivanje tam kar podaljševalo, in meni se je zdelo kot cela večnost. In sem začel spontano zapisovati svoje misli. Najprej sem popisal zabavnik Mikija Mustra, potem pa sem dobil blok.
Rekli ste, da boste zdaj lahko dobesedno hodili po očetu … Kakšen pa je bil vajin odnos od otroštva? So bile med vama tudi napetosti?
Arjan: Večinoma zelo v redu … a seveda je kdaj tudi česa drugega bilo po malo. Imela sva precej normalen odnos, se mi zdi.
Slavko: Arjan si je večkrat razbil ustnice in zobe. Sicer pa so bili dnevi, ko je prav prosil, da bi mu oče fizično pokazal, kaj je red. Nekoč je ves dan prosil, ko pa smo prišli do taščinih vrat, sem mu dal majhno focko, potem pa se je Arjanu ulila kri ravno takrat, ko je tašča odprla vrata. Na splošno pa mislim, da sva imela lep odnos.
Arjan: To je bila verjetno tudi edina focka, ki sem jo dobil.
Jemljete Arjana kot svojega naslednika?
Slavko: Lahko le upam, da me Arjan jemlje za zgled. Zdi se mi, da sva imela ves čas lep in spoštljiv odnos. Zelo sem počaščen, ko mi pošilja svoja besedila, ki jih potem pokomentiram. Najin odnos me bogati. Vesel sem, ker je Arjan zelo načitan in razgledan, pogosto celo bolj kot jaz. Arjanu dajem pripombe o sodobni umetnosti in o instalacijah, s katerimi imam težave, on pa je za te stvari zelo odprt, kar se mi zdi prav. Najini pogovori o tem me veselijo.
Arjan: No, bolj načitan sem verjetno na področju slikarstva, kje drugje je seveda on in sam z občudovanjem gledam na različna področja njegovega delovanja. Sicer pa, sodobna umetnost daje velikokrat misliti in do nje moraš včasih pristopati na neustaljene načine … Jeza morda ni najboljši odziv – tak je namreč večkrat odnos do sodobne umetnosti, v smislu »a to se oni norca iz mene delajo«.
Slavko: Meni ne gredo na živce ljudje, ki se z menoj ne strinjajo. Prav rad imam drugačna mnenja. Od mene to sicer zahteva več napora, na koncu pa so rezultati boljši.
Vaš oče je mladinski pisatelj, ki so ga verjetno vaši sošolci vsi poznali. Ali je bil to za vas plus ali minus?
Arjan: To se mi je takrat zdelo običajno, da bi imel zaradi tega kakšne neprijetnosti, se pa ne spomnim. Gotovo sem bil kdaj ponosen, ko je kakšna tovarišica to omenila. Je pa postalo bolj pomembno, ko sem stopal na slikarsko pot. Ko sem bil na podiplomskem študiju v neki koloniji, so denimo podeljevali nagrade. Namignili so mi, da so razmišljali tudi o meni, vendar se za to niso odločili, ker so poznali moje starše, ki sta oba vsaj z eno nogo v likovni umetnosti. Da ne bi bilo kakšnih očitkov, so rekli …
Koliko naj bi starši pomagali svojim otrokom, Slavko?
Slavko: To je resna dilema. Jaz bi za otroke naredil vse in veliko tudi sem. Težko se je odločiti, kako dolgo otroke zavijati v vato in kdaj jih izpustiti. Ko se pogovarjam s svojimi otroki, mi je včasih hudo, ker vem, da imajo prav, jaz pa jim moram nasprotovati, računajoč, da bodo na ta račun lažje preživeli. Nekoč sem bil ravno sredi predavanja sinu o tem, kako se je treba učiti kemijo, medtem pa je bil na televiziji prispevek o znanem slovenskem kriminalcu, ki je odlično vrtel sodni sistem. Na posnetku so bili v ozadju njegov grad in pet avtomobilov, jaz pa sinu predavam, kako pomembna je šola … Oči, a je imel tale kemijo pet, me je vprašal Klemen. Nekaj so svetli ideali, drugo je oportunizem, zato je treba od primera do primera iskati pot. Velik vpliv na vzgojo imajo tudi prijatelji in šola, ki je pogosto sijajna, včasih pa tudi ni. Danes je težko biti starš, pa tudi otrok, težko je bili zaposlen in nezaposlen. V boljših časih je država namenjala kulturi 1,5 odstotka BDP-ja, danes pa le 0,6 odstotka, kar vodi do konkretnih, tudi zelo težkih stanj …
Arjan: Kriza se je začela umikati, stvari se normalizirajo. A poslušamo o nakupu novih avtomobilov in stanovanj, nakupov umetniških del pa še vedno skorajda ni. To očitno niso prioritete. Še vedno to velja za nepotreben luksuz, čeprav razumem stik z umetnostjo kot skorajda osnovno potrebo. Pokojna Taja Brejc, ki je vodila galerijo Equrna, mi je povedala anekdoto, da je imelo neko veliko podjetje nekoč proračun za nakup umetnin. Ko se je začela kriza, so še vedno imeli ta denar, a si niso upali kupovati, da ne bi imeli zaposleni občutka, da je denarja dovolj, in bi zahtevali boljše plače …
Slavko: V prejšnjem družbenem sistemu so bila državna, družbena podjetja, ki imajo danes konkretne lastnike, te pa zanimajo samo dividende na kapital. Pod pretvezo prestrukturiranja se odpušča zaposlene na račun večjega kapitalskega donosa. To je slabo in bi bilo treba spremeniti.
Arjan: Včasih si prišel v kakšno podjetje in tam so na stenah visele vrhunske grafike, pri sodobnih podjetjih je to velika izjema. Zdaj so na stenah koledarji … Obstaja zelo dober projekt, ki se imenuje Odstotek za kulturo – bil je že blizu uresničitve, vendar so ga pospravili v predal. V vsaki javni novogradnji naj bi namenili odstotek za opremo z umetniškimi deli. To ni takšna politično privlačna poteza, čeprav bi imeli korist vsi: zaposleni boljše delovno okolje, umetniki bi kaj zaslužili, trg z umetninami bi zaživel, kar bi spet vrnilo denar v proračun.
Slavko: Čas bi bil, da uresničimo vsaj to, kar že imamo v pravnih podlagah. V pravilniku, ki temelji na zakonu o knjižničarstvu, piše, da bi morala vsaka šolska knjižnica za vsakega učenca kupiti vsaj eno knjigo na leto. Pred dvema letoma smo ugotovili, da se ta standard izpolnjuje manj kot polovično, kar pomeni 200.000 nekupljenih knjig na leto. To pri povprečnih dvajsetih evrih na knjigo pomeni štiri milijone, ki jih slovensko založništvo ni dobilo, umetniki niso dobili honorarjev … Smo zadnja država v Evropski uniji, ki še vedno ureja plačevanje pravic pri fotokopiranju, kar je normalen vir honorarjev za avtorje. Če želimo biti primerljivi z Avstrijo, bi morali plačevati šest evrov na učenca na leto. Letos smo si izbojevali 1,7 evra na učenca, kar je mnogo več od nič, vendar daleč od pravičnosti. Do leta 2017 zaradi tega slovenski avtorji in založniki nismo dobili 15 milijonov evrov, ki bi nam pripadali po zakonu. Povprečni Slovenec si danes izposodi 12 knjig na leto, kupi pa dve knjigi, zato bi se morala država temu primerno odzvati. Na Danskem je zgornja meja, koliko lahko dobi avtor iz naslova izposoje, 40.000 evrov, v Avstraliji je to 100.000 dolarjev, v Sloveniji pa dobi Desa 5.000 evrov, čeprav si njene knjige bralci izposodijo 65.000-krat na leto!
Ljudje se vedno zgražajo, ko se govori o porabi denarja za kulturo. Zakaj ima javnost tako slabo mnenje o kulturi, na drugi strani pa je niti ne motijo tako zelo milijoni, ki se porabljajo za TEŠ, banke …?
Slavko: To je posledica dolgoletnega hujskanja! Imamo časopis, ki naj bi bil glasnik gospodarstva in financ, v njem pa lahko zasledimo striktno hujskanje proti javnemu sektorju in kulturnikom, ki da so priskledniki. Jaz ne potrebujem milosti od države, vendar naj mi država da tisto, kar mi pripada. Ali nas je kdo vprašal, ali bomo dali pet milijard v banke, ali smo pripravljeni dve leti financirati vse zaposlene v Revozu, ali bomo pet let financirali zaposlene v Magni z našim denarjem …? Mladinske knjige oblast niti ne povoha, čeprav bi jo v javno dobro lahko rešili z veliko manj denarja. Pri izobraženi naciji tudi ne bi bilo mogoče, da so lažnivci, tatovi in prevaranti na položajih že dvajset let. Slovenci smo že preveč utrujeni, obupani in prepričani, da se ne da ničesar spremeniti.
Arjan, vi pa verjetno še niste utrujeni?
Arjan: V zapisih na družbenih omrežjih redno komentiram in opozarjam na nepravilnosti. Tudi v knjigi se to pojavi. Mnogo ljudi me pozna bolj kot pisca statusov na Facebooku in manj kot slikarja. Skratka, tam znam svoje misli spraviti v javnost … če bi mi le uspelo od tega dobiti kakšen honorar!
