Neukemu narodu je lažje vladati, zato se vladarji, ki so žezlo držali tudi nad slovenskim ozemljem, niso pretirano menili za izobraževanje tlačanov.
Cesarica je v času vladanja uvedla obsežne reforme tudi v vojski, pri davkih in upravljanju države.
Vse do devetnajstega stoletja je bilo pomembno le izobraževanje duhovnikov, ki so imeli največ vpliva na vse sloje ljudi, s tem pa na splošno ljudsko kulturo. Vendarle pa šol v pravem pomenu besede ni bilo. Vse do reform Marije Terezije in njenega moža Jožefa drugega. Tedaj prvič resneje na to področje poseže »država« ter začne šolski sistem krojiti po svojih potrebah. Prej je tozadevno to počela Cerkev prek svojih izobraževalnih ustanov.
Šolska splošna naredba oziroma zakon, ki ga je na današnji dan leta 1774 potrdila Marija Terezija, je na slovenskem ozemlju prvič uvedel splošno šolsko obveznost za vse otroke od šestega do dvanajstega leta, ne glede na starost in spol. Poznal je tri oblike šol, trivialne, glavne in normalne. Leta 1805 pa ga je zamenjal nov zakon, politična šolska ustava. Ta je poudarjala vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedla cerkveni nadzor na tem, kaj se bodo otroci učili. Uvedla pa je tudi ponavljalne nedeljske šole za šolarje, ki so že končali obvezno šolanje. A šele leta 1869 je začel veljati zakon, ki je tudi v praksi in v celoti uvedel osemletno šolsko obveznost.
