Novice Svet24

Danes ima 34-letnica svoje podjetje, predava po vsej državi, ljudje jo kličejo in vabijo na različne konce. A vedno ni bilo tako lahko. Barbka je doživela veliko hudega, njeni dnevi so bili mračni, takšni, kot si jih mnogi niti predstavljati ne znamo. »Danes se ogromno ljudi spopada z depresijo, še več pa jih toži o hudih stranskih učinkih antidepresivov, ki po mojih izkušnjah popolnoma zatrejo vsa čustva, vso radost in veselje,« pripoveduje Šprukova.

Brezmejna žalost

Hudo je bilo že v obdobju srednje šole. »Čutila sem veliko žalost, brezvoljnost. Veliko sem premišljevala o srednji šoli in se spraševala, zakaj so se sošolke in sošolci norčevali iz mene, zakaj se nisem znala postaviti zase. V depresiji sem se najbolj varno počutila doma, saj sem se zelo bala sveta zunaj, predvsem pa tega, da bi še kdaj srečala sošolce iz srednje šole,« pripoveduje.

Včasih je jokala po več ur, ni se hotela več umivati. Sama sebi se je zdela odveč. Njena mama jo je čez kakšnega pol leta pregovorila, da je odšla k psihologinji v Kamnik na pogovor, a tudi ona ji ni znala pomagati. In ostala je sama, čeprav je imela veliko opore pri najbližjih, predvsem svoji materi, ki je zanjo večkrat vzela bolniško. Takrat se je sama nekako uspela izvleči iz depresije, postala je bolj vesela, a sledili so prepiri s starši, zato je psihologinja svetovala pogovor pri psihiatru. Ta ji je dal izbiro: ali pomirjevala ali pa dodatni pregled na psihiatriji.

»Zaradi sporov s starši sem se kar sama odločila za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, a je to na meni pustilo zelo negativne posledice. Danes vem, da je bilo zdravljenje na psihiatriji zame smrtno nevarno, saj sem po jemanju psihiatričnih zdravil večkrat na dan razmišljala o samomoru. In če preberete navodila takšnih zdravil, boste pod stranskimi učinki našli tudi misel na samomor!«

osebni arhiv Barbke Špruk

Zaprti oddelek

Barbka je v psihiatrično bolnišnico vstopila leta 2002, takrat je bil protokol tak, da je avtomatično morala na zaprti oddelek. Pričakali so jo drugi pacienti, »soborci«, kot jih imenuje sama. Bili so prijazni in zabavni, z njimi se je takoj spoprijateljila.

»S 'soborci' smo se družili, prepuščeni smo bili drug drugemu, pogovarjali smo se in si pomagali z nasveti oziroma bolj ali manj smo se 'zdravili' med seboj, saj so sestre znale samo deliti tablete; sem in tja je katera od njih malo spregovorila z nami, potem pa je šla v svojo sobo,« se spominja Šprukova.

Ob 19. uri je bil čas za zdravila. Barbka pripoveduje, da je sestra zavpila: »Gremo v vrsto! Zdravila so na vrsti!« Bila je šokirana, saj je prišla prostovoljno, zato je zdravila odklonila.

»Ker sem jih zavrnila, so se fizično spravili name medicinski tehniki in sestre ter me dobesedno kot prašiča vlekli v drugo sobo in me za roke in noge privezali z jermeni na posteljo. Jokala sem in kričala, a ni nič pomagalo. Privezana sem bila vsaj tri dni samo zato, ker nisem hotela vzeti tabletk. Hvala bogu so me sopacienti skrivaj obiskovali in me prosili, naj sprejmem to igro in naj se ne upiram psihiatrom, saj bo sicer le še huje.«

Zdravljenje s kaznijo

Med zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici se je počutila kot otrok v osnovni šoli – če ne bo ubogala, če ne bo jedla psihiatričnih zdravil, bo kaznovana. »Pred vstopom na psihiatrijo sem imela zelo dober spomin. Po jemanju psihiatričnih zdravil, od uspaval in pomirjeval do antidepresivov in antipsihotikov, pa sem začela veliko pozabljati in bila zelo zaspana, omamljena od vseh tablet. Pridobila sem 15 kilogramov in postala zabuhla. Še hujše je bilo zastajanje blata. Pomagalo ni nobeno odvajalo, tako da so me klistirali s cevjo. Moje gibanje je bilo zelo počasno, čustev pa sploh nisem imela več. Bilo je obdobje, ko sem bila pod vplivom zdravil zelo dobro razpoložena, in obdobje, ko sem bila zaradi njih zelo depresivna, čudna ... Živi mrlič,« se spominja.

Zdravila so ji leta pozneje povzročala hude napade tesnobe in panike, slina ji je tekla iz ust. Včasih se je začela tresti, dobila je napad, podoben epileptičnemu. Za takšne stranske učinke so ji predpisali še akineton, zdravilo proti stranskim učinkom. Jemanje zdravil je potekalo kot po tekočem traku – zdravilo na zdravilo.

osebni arhiv Barbke Špruk

»Nekega večera so mi sestre dale prevelik odmerek. Slišala sem njihovo vpitje: 'Barbka se ne zbudi, kličite predstojnico!' Spomnim se njenih besed: 'Pustite jo do jutra, bomo videli, kaj bo.' Ker sem bila tako zadeta, sem najprej celo mislila, da me je rešila, v zahvalo sem ji narisala sliko Marije z Jezusom. Šele pozneje sem dojela, kaj so mi storili. Drugi pacienti pa so mi povedali, da so me komaj rešili. Ugotovila sem tudi, da psihiatri nimajo dovolj znanja, da znajo le pisati recepte in kaznovati, že samo, če si na primer prehitro govoril ali hodil. Bog ne daj, da si bil dobre volje, so te že napadli s kapljicami haldol, po katerih ne čutiš rok in nog. Po večletnem jemanju psihiatričnih zdravil sem dobila tudi prisluhe. Tablete na tablete. Nehumano. Nečloveško zdravljenje, ki vodi človeka v prepad oziroma postane sčasoma kot zombi, ki je zdravila in čaka, da dan mine, da tega trpljenja ne bo več,« pripoveduje.

Antidepresivi so nepotrebni!

Danes je prepričana, da bi lahko antidepresive zamenjali z naravnimi pripravki, kot je slavna šentjanževka. V prvi vrsti človek potrebuje veliko ljubezni in pogovora. »Človeška toplina in razumevanje moje mame in mojih najbližjih sta bila na koncu neuspešnega in smrtno nevarnega zdravljenja na psihiatriji moje zadnje upanje – moje edino zdravilo,« trdi Barbka. Pravi tudi, da jo je vseh psihiatričnih tablet, še posebej antidepresivov, še danes smrtno strah. Človeku, ki je v depresiji, ne pomagajo zdravila, ampak pogovor. »Takšnemu človeku je treba znati prisluhniti, se z njim pogovarjati. Tak človek potrebuje sogovornika, človeka, ki ga zna nasmejati, to je najboljše zdravilo,« pravi.

Ljudem, ki imajo težave z depresijo in prihajajo k njej na pogovor, po nasvet, pomaga predvsem poiskati vzrok za njihove težave. Je pa ljudi, ki zbolevajo za depresijo, žal vse več. Barbka toplo svetuje, naj si vsak posameznik predvsem vzame čas zase in za svoj lastni mir.