Lov na resnico o »evangeliju Jezusove žene«, kontroverznem kosu papirusa, ki namiguje, da je Jezus Kristus imel ženo, ni več omejen na prostore Univerze Harvard. Vse poti, kot kaže, vodijo v Vzhodno Nemčijo, v šestdeseta leta prejšnjega stoletja.
Wikipedia
Izvor papirusa se vztrajno izmika, pod vprašajem pa je seveda tudi njegova avtentičnost. Raziskovalci so se lotili več dokumentov, ki se tičejo papirusa in nudijo vpogled v življenje Hans-Ulicha Laukampa, domnevnega nekdanjega lastnika »evangelija Jezusove žene«. Njegova zgodba je zgodba o sposobnem industrialcu, ki je deloval tako v Nemčiji kot v Združenih državah Amerike in ki je osrednja figura razprave o avtentičnosti papirusa in ključ do resnice.
Twitter
2012. je odkritje papirusa oznanila Karen King, harvardska profesorica.
Veliko odkritje
Odkritje papirusa je septembra 2012 oznanila Karen King, harvardska profesorica. Na delčku papirusa je v starem koptskem jeziku med drugim zapisano: »Jezus jim je dejal: Moja žena …« in »… ona bo lahko postala moja učenka«. Oboje bi se lahko nanašalo na Marijo Magdaleno. Kingova je dejala, da papirus ne dokazuje, da je bil Jezus Kristus dejansko poročen, ampak da so ljudje po njegovi smrti očitno verjeli, da je bil. Karbonska analiza je pokazala, da je papirus nastal okoli leta 800, kar je potrdila tudi analiza črnila. Kingova in nekaj drugih učenjakov so zato trdili, da je papirus avtentičen in da je morda kopija zgodnejšega besedila. Spet drugi izpostavljajo nekaj nenavadnih prvin evangelija (oblika pisave, slovnica, sintaksa), ki bi lahko pomenile, da gre za sodoben ponaredek, temelječ na besedilu, ki se je leta 1997 pojavil na spletu.
Skrivnostnež
Trenutni lastnik papirusa ostaja anonimen. Kingovi naj bi predstavil podpisane dokumente, da ga je leta 1999 kupil od Laukampa, ki ga je leta 1963 dobil nekje v Potsdamu v Vzhodni Nemčiji – kje, ostaja neznanka. Laukamp je umrl leta 2002, njegovo lastništvo besedila pa je zanikal Rene Ernest – človek, ki upravlja posestvo Laukampa in njegove žene Helge. Ernest pravi, da se Laukamp za starine ni zanimal in jih ni zbiral. Leta 1963 naj bi celo živel v Zahodnem Berlinu, kar pomeni, da je moral čez zid, če je hotel iti v Potsdam. Tudi Axel Herzsprung, Laukampov prijatelj in poslovni partner, je dejal, da ga starine niso zanimale in da papirusa nikoli ni imel v lasti. Žal Laukamp nima živečih sorodnikov, ki bi lahko te trditve potrdili ali ovrgli. Zbrani dokumenti razkrivajo, da je bil med letoma 1995 in 2002 Laukamp lastnik hitro rastočega podjetja ACMB. Leta 2000 je imel v Berlinu v lasti gospodarsko poslopje z 2300 kvadratnimi metri površine in pisarno na Floridi. Tja sta se z ženo preselila leta 1997, štiri leta pozneje, ko je umrla njegova žena, se je vrnil v Berlin. Njegovo podjetje je kmalu po njegovi smrti leta 2002 propadlo.
»Tisti, ki so naklonjeni avtentičnosti papirusa, to zagovarjajo z znanstvenim testiranjem.« Joel Baden, profesor z Univerze Yale
Neverjetno potovanje
Laukamp je leta 1963 nekako moral priti v Potsdam, da bi papirus lahko bil avtentičen. Takrat je bila pot iz Zahodnega v Vzhodni Berlin mogoča le za božič in če je potujočega na drugi strani čakala družina. Je Laukamp kršil zakon ali pa so bile vpletene oblasti? Če je papirus res avtentičen, bi to pomenilo, da je Laukamp njegov obstoj prikril tudi svojim najbližjim.
Evangelij iz nič
Številni učenjaki so torej prepričani, da je papirus ponaredek, ustvaril pa ga je bodisi Laukamp bodisi njegov trenutni lastnik. V teoriji je namreč mogoče, tako meni Kingova, ustvariti evangelij, ki bi lahko pretental tudi znanstvene preizkuse. Če je Laukamp res ustvaril ponaredek, potem je to skoraj gotovo naredil zaradi denarja, saj mu izdatkov ni primanjkovalo. Če je bil na delu anonimni lastnik, pa je ta moral veliko vedeti o Laukampu. Da ni imel sorodnikov, je namreč zelo priročno.
