Tako ali drugače je v vojni trpelo več kot tri četrtine svetovnega prebivalstva, prizadet pa je bil ves svet. Največji krvni davek je z več kot 25 milijoni mrtvih plačala tedanja Sovjetska zveza. V totalni vojni ni bilo prizaneseno nikomur, še najmanj pa milijonom civilistov. Grozovitosti, ki so jih nacisti zakrivili nad Judi ter "manjvrednimi" rasami in manjšinami, so bile zločin, ki še danes pretresa vest človeštva in opominja, da se kaj takega ne sme ponoviti.
Ob bojih za prevlado v Evropi in širjenju "življenjskega prostora" na vzhod so nacisti vojno spremenili v pravcato uničevalno industrijo, zlasti za izkoreninjenje evropskih Judov. V najhujšem pomniku holokavsta, uničevalnem taborišču Auschwitz, so v plinskih celicah lahko naenkrat pomorili do 2500 ljudi. Do konca vojne je bilo samo v tem taborišču smrti umorjenih najmanj milijon Judov, po nekaterih ocenah pa celo 1,6 milijona.
Skupno je v koncentracijskih taboriščih tretjega rajha umrlo najmanj šest milijonov evropskih Judov, podobna usoda pa je doletela tudi na tisoče pripadnikov slovanskih narodov, Rome in druge, ki po nacističnih predstavah niso bili vredni obstoja.
Kako se je svet 27 let po koncu prve svetovne vojne, "vojne, ki bo končala vojne", znova znašel v strahotnem konfliktu, je še danes hvaležna tema za zgodovinarje.
Med poglavitnimi vzroki so zagotovo nezadovoljstvo Nemčije nad vsiljenim versajskim mirom po koncu prve svetovne vojne, izbruh svetovne gospodarske krize, ki je pokazala na šibkost starih demokracij in vzpodbudila dvig nacifašističnih totalitarizmov v Evropi, ter tudi politika popuščanja velesil, ki je nacistom pod vodstvom firerja Adolfa Hitlerja omogočila ponovno oboroževanje in priprave na "popravo krivic" - vojno.
Opogumljen z neodločnostjo zahodnih držav ob priključitvi Avstrije leta 1938 in vkorakanju na Češkoslovaško marca 1939, se je Hitler 1. septembra 1939 odločil napasti Poljsko. Tedaj sta se Velika Britanija in Francija odločili, da ga ustavita.
Vojna proti Japonski se je vlekla še dobre štiri mesece, dokler ni 15. avgusta 1945 po eksplozijah dveh ameriških atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem kapitulirala še zadnja izmed sil osi.
Toda razen vojne napovedi ne Pariz ne London nista storila drugega, kot se utrjevala za Maginotovo obrambno linijo na meji z Nemčijo. Poljska je padla v mesecu dni, Hitler pa si jo je razdelil s Sovjetsko zvezo, ki je na vzhod Poljske vkorakala v skladu s tajnim paktom o nenapadanju Ribbentrop-Molotov.
Spomladi 1940 je Nemčija z blitzkriegom najprej zasedla Dansko in Norveško ter si nato prek nevtralnih Belgije, Nizozemske in Luksemburga podredila še Francijo. Pariz je brez boja padel 14. junija 1940, Britanci pa so se morali prek Dunkerquea s hudimi izgubami umakniti na Otok. Hitler je v šestih tednih postal "gospodar Zahodne Evrope".
Uspehi Nemčije so junija 1940 k vstopu v vojno spodbudili tudi italijanskega duceja Benita Mussolinija. Konec septembra so Nemčija, Italija in Japonska v Berlinu še uradno sklenile trojni pakt Berlin-Rim-Tokio.
Toda Mussolini je očitno precenil zmogljivosti svoje vojske; že oktobra 1940 je doživel velik poraz ob napadu na Grčijo, pa tudi sicer ni beležil večjih vojaških uspehov brez izdatne nemške pomoči. Italija je relativno zgodaj in presenetljivo kapitulirala septembra 1943.
Obdobje nemške bliskovite vojne se je nadaljevalo vse do spomladi 1941, ko so se spopadi razširili na severno Afriko ter aprila z vkorakanjem v Jugoslavijo in Grčijo še na Balkan. Hitler je načrtoval tudi invazijo na britansko otočje, a jo je moral zaradi nezadostnih uspehov nemškega letalstva nad britanskim "preložiti na kasneje".
Berlin je padel 2. maja 1945, Hitler in njegovi najzvestejši privrženci pa so povečini storili samomor.
V drugi polovici leta 1941 se je vojna razširila na ves svet. Odločilna sta bila nemški napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 in japonski napad na ZDA v Pearl Harborju 7. decembra 1941. S tem se je evropsko bojišče povezalo z azijskim in v vojno potegnilo še ZDA. To je tudi obdobje, ko so se končali Hitlerjevi uspehi. Namene, da bi Stalinovo Sovjetsko zvezo uničil z naglim prodorom, je tik pred Moskvo konec leta 1941 zaustavila zima.
Zatem se je pobuda prevesila na stran protihitlerjevske koalicije pod vodstvom Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze. Preobrat je pomenila predvsem bitka pri Stalingradu, v kateri je Hitler do začetka leta 1943 izgubil skoraj četrt milijona vojakov. Že pred tem, marca 1942, se je opogumilo tudi britansko letalstvo in začelo bombardirati nemška mesta. Prvi poraz so na tihomorskem bojišču v bitki pri Midwayu junija 1942 zabeležili tudi Japonci, kar je pomenilo začetek njihovega umikanja.
Z izkrcanjem zavezniških sil v Normandiji na dan D, 6. junija 1944, pa se je začelo zadnje obdobje vojne, ki je pripeljalo do popolnega poraza Nemčije in Japonske. Razpetost na vzhodno fronto v Sovjetski zvezi, boje v Zahodni Evropi in Italiji ter boje z odporniškimi gibanji, predvsem Titovimi partizani v Jugoslaviji, je pomenila začetek konca Hitlerjevega tretjega rajha. Nemčija je bila gospodarsko in vojaško izčrpana, kapitulacija ostankov wehrmachta v Evropi pa neizbežna.
Berlin je padel 2. maja 1945, Hitler in njegovi najzvestejši privrženci pa so povečini storili samomor. Nacistične sile so se brezpogojno predale 7. maja 1945. Na sovjetsko zahtevo so kapitulacijo znova podpisali 8. maja, veljati pa je začela dan kasneje. Orožje je potihnilo, slavje v Evropi se je začelo.
Vojna proti Japonski se je vlekla še dobre štiri mesece, dokler ni 15. avgusta 1945 po eksplozijah dveh ameriških atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem kapitulirala še zadnja izmed sil osi.
