Presenetljiva napoved je prišla po več kot letu in pol tajnih pogovorov, pri katerih je posredoval papež Frančišek, sklepno dejanje pa je bil telefonski pogovor med ameriškim predsednikom Barackom Obamo in kubanskim predsednikom Raulom Castrom.
Potem ko je socialistična revolucija leta 1959 iz Kube pregnala korumpirani marionetni režim pod vodstvom Fulgencie Batista, je karibski otok moral zapustiti tudi ameriški organizirani kriminal, ki je na Kubi upravljal hazardiranje. Združene države nikoli niso prebolele ponižanja, da se lahko popularna socialistična revolucija pripeti na območju, ki ga imajo za svoje dvorišče in se do njega temu primerno tudi obnašajo. Kubi so do današnje napovedi preprečevali trgovino z zunanjim svetom in jo tako dejansko osamili, zato Kuba med turisti še danes slovi kot ostanek nekega drugega časa. Ikonični so predvsem staromodni avtomobili, ki so po cestah začeli voziti že v Batistovih časih, vozni park pa se zaradi embarga ni mogel obnavljati. Kuba je kljub mednarodni osamitvi uspela ustvariti enega najboljših zdravstvenih sistemov na svetu. V zadnjih letih se je z Venezuelo zato uspela dogovoriti za trgovinsko menjavo zdravniki za nafto in se tako uspešno dokopala do črnega zlata.
Embargo ali blokada?
Čeprav Kuba trdi, da ZDA proti njej vršijo trgovinsko blokado, to tehnično ni povsem pravilno. Medtem ko je embargo diplomatski ukrep, je blokada vojaški, ki predvideva fizično blokado trgovskih poti z vojnimi ladjami in zaprtjem zračnega prostora. A v primeru ZDA je učinkovitost embarga primerljiva z blokado, saj lahko zaradi svojega unikatnega položaja edine svetovne supersile že z diplomatsko besedo dosežejo, da si skoraj nobena država ne drzne trgovati s tisto, ki je v nemilosti Bele hiše.
Predsednik Castro je v radijskem nagovoru Kubi zdaj sporočil, da pogovori z Obamo obetajo odpravo trgovinskega embarga, kar je kubanski pogoj za otoplitev odnosov z ZDA. Na drugi strani ameriška politika od svojega predsednika pričakuje, da od Kube zahteva temeljite politične in gospodarske reforme. Kako se bo to razpletlo, bo pokazal čas, se pa Obama trenutno trudi, da bi ZDA Kubo umaknile s seznama držav, ki po njihovem mnenju podpirajo terorizem.
»Petdeset let je dokaz, da izolacija ne deluje,« je dejal Obama in tako posredno priznal, da je Kuba s svojim asketizmom zmagala v bitki z mehko stranjo ameriškega imperializma – trgovinskim embargom, metodo, s katero v tem trenutku več kot učinkovito spravljajo na kolena celo na videz mogočno rusko federacijo.
Zanimivo je, da je bila odprava embarga proti Kubi na dnevnem redu Združenih narodov letos že 23. zapovrstjo. Kot skoraj vedno do zdaj je praktično celotna sestava, kar 188 od 193 držav, glasovala za preklic, a so jo kot vedno do zdaj z institutom veta preglasovale ZDA, ki jih je s svojim glasom proti v zadevi podprl samo še Izrael.
Vsa ta vprašanja so trenutno omejena na razmeroma banalno debato o izmenjavi zapornikov. Tej banalnosti se je z izjavo pridružilo tudi slovensko ministrstvo za zunanje zadeve. »Vrnitev ameriškega državljana Alana Grossa v ZDA je pomemben prvi korak tudi na kubanski strani, spodbudna koraka pa sta tudi izpustitev treh Kubancev, zaprtih v ZDA, in več političnih zapornikov na Kubi. Prepričani smo, da ti koraki odpirajo pot do popolne normalizacije odnosov, tudi v dobro vseh Kubancev ter njihovih sorodnikov in prijateljev, ki živijo v ZDA,« so zapisali.
Pri tem pa naši diplomati niso pozabili niti na nabor floskul o človekovih pravicah, ki godijo toplim zaveznikom Evropske unije na drugi strani Atlantskega oceana. Ves ta govor pa verjetno predvideva predvsem gospodarsko liberalizacijo Kube in vrnitev kazino kapitalizma na to nekdanje ameriško dvorišče.
