Bili smo na premieri izjemne gledališke predstave Dnevnik Ane Frank, v režiji Vinka Möderndorferja in v izvedbi Gaje Filač, Saše Pavlin Stošić, Medee Novak, Barbare Vidovič, Tadeja Piška, Aleša Kranjca in Timoteja Novakovića. Za vizualno podobo predstave sta poskrbela scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Meta Sever, za video pa Atej Tutta. Lektor je Jože Faganel, glasbeni vodja pa Žarko Prinčič.
Ves svet pozna Ano Frank in njen dnevnik. Nekateri so ga prebrali, drugi zaradi šolskih obveznosti preleteli in pospravili v kotiček podzavesti.
Premiera predstave Dnevnik Ane Frank se je odvila na božični dan v intimnem vzdušju Mini teatra. Vrhunska Gaja Filač v vlogi Ane je s svojo prikupnostjo povsem navdušila - tako zelo resnična je bila v vlogi nadobudne pisateljice, da je ganila vsakega prisotnega. V njeni izvedbi se je čutila navihanost 14-letnega dekleta, ki se spopada z največjimi grozotami sveta in obenem spoznava najlepša čustva, ki nam jih to življenje podarja. Igralska ekipa je sestavljala košček za koščkom te pretresljive zgodbe in popolnoma prevzela občinstvo. Kljub temu da je zgodba Ane, njene družine in družine Van Daan več kot žalostna, pa na trenutke gledalec občuti neko pozitivno stanje duha. Oče, ki ga je mojstrsko upodobil Tadej Pišek, izžareva toliko ljubezni, da kar napolni prostor s toplino. Tudi sestra Margo, ki jo je upodobila Gajina sestra Saša Pavlin Stošić, je vrelec emocij. Mama, Medea Novak, ponazarja čustva sleherne matere, ki se je znašla v tako grozljivi situaciji - nemočna, potrta, a kljub vsemu ljubeča. Potem je tu družina Van Daan … oče, ki ga je upodobil izjemni Aleš Kranjc, ves čas s cigareto v ustih skuša potolažiti prelepo ženo, v katero se je mojstrsko prelevila Barbara Vidovič, in njunega navihanega sina Petra, ki ga je upodobil mladi Timotej Novaković. Tudi med njimi se pletejo neverjetna čustva, ki kar butajo z odra proti publiki. Vsak, ki je bil v dvorani, se je lahko poistovetil z dogajanjem na odru. Začutil utrip časa, ki je srhljivo aktualen … In ja, bilo je osebno, zelo osebno.
Vsekakor je to predstava, ki je namenjena vsem generacijam, tudi mlajšim, ki šele spoznavajo, kaj se je dogajalo v naši preteklosti, in ki se obenem soočajo s sedanjostjo, ki je podobno neusmiljena. Po predstavi si bo najbrž vsak želel prebrati vsaj nekaj stavkov Aninega dnevnika in obuditi to, kar je videl na odru. Izjemno, čustveno in tudi poučno.
Kdo je bila Ana Frank?
Ana Frank, rojena 12. junija 1929 v Frankfurtu na Majni, je leta 1933 s starši emigrirala v Amsterdam. Ko je nemški Wehrmacht leta 1940 napadel in okupiral Nizozemsko, se je družina Ane Frank skupaj s štirimi drugimi skrila v hišo podjetja Otta Franka. V tem času je trinajstletna Ana svoje občutke in misli zaupala dnevniku, v katerega je zapisovala vsakdanje življenje v skrivališču in strah pred tem, da bi jih odkrili. Dnevnik se je končal 1. avgusta 1944: tri dni za tem so bili judovski prebivalci zadnje hiše ovadeni in aretirani, družina Frank pa deportirana v Auschwitz, kjer je bila ločena. Ana Frank in njena sestra Margot sta sedem mesecev pozneje umrli v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen. Njena mati Edith je umrla v Auschwitzu 6. januarja 1945. Otto Frank, Anin in Margotin oče, je bil edini preživeli iz zadnje hiše. Po vojni je prejel hčerkin dnevnik in leta 1947 prvič objavil odlomke iz njega. Doslej je bila celotna različica dnevnika Ane Frank objavljena v več kot 80 jezikih.
Režiser VINKO MÖDERNDORFER O PREDSTAVI:
Dnevnik Ane Frank je eno najpomembnejših besedil dvajsetega stoletja. In to ne samo zaradi kalvarije, ki jo je preživel judovski narod in ki jo je doživela in ne preživela družina Ane Frank. Dnevnik je tudi literarno pomembno delo. In deklica Ana je izjemno nadarjena opazovalka življenja in človeških značajev.
V njenem pisanju čutimo velik pisateljski talent. Ana se je zelo zgodaj zavezala pisanju. To je bila njena želja, njena ambicija, njeno veselje, njena nadarjenost, ki jo je čutila kot svoje osebno poslanstvo.
Ob prebiranju dnevnika se nehote sprašujemo tudi o tem, koliko talentov, koliko Mozartov, Beethovnov, Michelangelov … koliko izjemnih pisateljev, slikarjev lahko pokonča genocidna politika. Pa ne samo talentov, koliko življenj, in vsako življenje je vesolje, ki je izginilo zaradi nespametnega sovraštva, ki ga je generirala prav politika. Ne samo včasih. Tudi danes.
Dnevnik Ane Frank je izjemno aktualno branje. Tudi danes živijo mladi in talentirani ljudje na pragu življenja in smrti. Dnevnik mladega dekleta, ki je dve leti preživela v skrivališču in na koncu zaradi izdajstva umrla grozljive smrti, nas bo spomnil, da tudi danes neprestano živimo na robu holokavsta. Predvsem mlade generacije bi se morale tega bolj zavedati. Zato je odločitev Mini teatra, da uvrsti to besedilo v svoj gledališki program, ena izmed najpomembnejših repertoarnih odločitev slovenskega gledališča.
Dramatizacija je bila zelo zahtevno delo. Pisal sem jo od trenutka, ko mi je Robert Waltl ponudil režijo. Ne vem, kolikokrat sem dnevnik prebral, da sem končno našel pravo obliko dramatizacije. Trudil sem se, da bi kljub dialoško oživljenim prizorom ohranil formo dnevnika. Treba je bilo oblikovati dramske prizore in hkrati ostati zvest tistemu vtisu likov, kakršne je v dnevniških zapisih predstavila mlada pisateljica.
Zanimalo me je predvsem to, kako dve zelo različni družini, s tremi najstniki, v klavstrofobičnem prostoru preživljajo svoja skrivaška življenja, ki so neprestano izpostavljena strahu za življenje.
Iz besedila sem izluščil najpomembnejše in najintenzivnejše prizore, v katerih se razkrivajo muka skupnega življenja in človeški, zaradi nemogoče situacije, v katero jih je prisililo sovraštvo, konfliktni značaji. Oče Otto Frank je tista oseba, ki poskuša v vedno bolj nervoznem življenju dveh družin za vsako ceno ohranjati optimizem. Otto Frank se bori zoper žalost, zoper vse tegobe skupnega življenja, ne glede na to, kako pri tem trpi sam. Izjemno močna osebnost, ki nam je lahko za vzgled človečnosti in dobrote v krutem času.
V posebnih razmerah postanejo najobičajnejše reči življenja (umivanje, kopanje, stranišče …) najhujše preizkušnje. Ana pa je kljub vsemu tudi zelo živahno dekle. Navihana je, radovedna, duhovita … Ljudje se v ekstremnih življenjskih situacijah borijo proti zlu in za preživetje s humorjem. Tudi to se mi je zdelo pri naši dramatizaciji in uprizoritvi pomembno.
Dnevnik Ane Frank je vivisekcija človeških odnosov v posebnih okoliščinah. Je pa tudi vivisekcija odraščanja. Rojstvo ljubezni. Pravzaprav je to zgodba o Romeo in Juliji v času holokavsta in evropske apokalipse. Zgodba o tem, kako želi ljubezen premagati smrt. Je pa tudi zgodba o razočaranju. O strahu. Zgodba o prihodnosti, ki je bila ukradena milijonom ljudi.
Nekje v dnevniku Ana pravi: Hudo mi je, ko pomislim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, moji sošolci in sošolke, zdaj izročeni na milost in nemilost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo. Zakaj? Ker smo drugačni? Pa smo res drugačni? Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen … Ne razumem, res ne razumem. Kaj se je zgodilo z ljudmi?!
Tudi danes se moramo spraševati o tem.
Vedno se moramo spraševati kot Ana Frank, samo tako se morda zgodovina ne bo več ponavljala v najbolj strašni podobi.
Anina zgodba je naša zgodba. Se dovolj zavedamo tega?
