Tomislav Jovanović Tokac je eden najmogočnejših domačih vokalov, poet, skladatelj in pripovedovalec zgodb z izjemno obsežnim, a vedno svežim opusom. Ta obsega avtorska dela, ki so nastajala s skupino Dan D, pa tudi mentorstvo in produkcijo številnim mladim glasbenikom. V iskanju drugačnih poti za izražanje svoje ustvarjalnosti je moči združil z glasbenico Emanuelo Montanič, sorodno dušo, ki tekoče govori jezik črno-belih tipk. Nastale so skladbe, ki so pravzaprav zgodbe o ljudeh, življenju, žalosti in sreči, malce čudaške, malce zabavne, vse pa nabite s čustvi kot Čudež, s katerim se prvič predstavljata poslušalcem.
Emanuela in Tokac, lepo pozdravljena. Hvala, ker sta si v teh prazničnih dneh vzela čas za druženje z nami. Pa mi za začetek zaupajta, kaj vama pomenijo prazniki, predvsem božič.
E: V otroštvu smo z družino praznovali božič, sedaj pa temu ne posvečam večje pozornosti.
T: Pri nas vzdržujemo te »bleščeče trenutke«. Smo že pred mesecem dni okrasili smrečico. Prizadevamo si, da je takšnih trenutkov čim več v našem življenju, tudi ko ni božiča.
Pa verjameta v božične čudeže?
T: Jaz ne. Čudež je nekaj drugega, ne tisto, v kar pogosto verjamejo ljudje. Preveč je »vere« v nakupe, bleščeče trenutke ... Čudež je, da smo tukaj, da obstajamo. Vsak trenutek je dragocen.
Verjetno vesta, zakaj sem vaju izzvala. Nedavno sta namreč izdala skladbo Čudež. Nam zaupata, o čem pesem govori?
T: Spomni nas na lepoto preprostih doživetij. Šele v situacijah, ko nam gre kaj narobe, ko doživimo travmo ... se zavemo, kako pomembne so tiste preproste stvari. To je čudež.
Ne zgolj en singel, v nastajanju so pesmi o življenju, sreči, nesreči; pesmi, ki so včasih malce čudaške, drugič zabavne ... Kje črpate navdih?
T: Veliko ustvarjam za druge, nekaj tudi zase. So trenutki, ki so malce bolj osebne narave, ko sem na primer v stiku sam s seboj. Ko pišem, sem v nekem stanju mirovanja, in nastajajo pesmi, ki so iskrene. Zaupam tem trenutkom, to so ponotranjeni občutki, razmišljanja. Plošča z Emanuelo je precej drugačna. Ona igra klavir, jaz pa imam neko ekspresijo – pogovor sam s seboj, hkrati pa komuniciram z drugimi.
Skladbe so precej čustvene, emocionalne. Kaj bi rekli – kako pomemben je vajin odnos, da skladba zaživi v pravi luči?
T: Napisal sem tekst in glasbo, vedel sem, kaj želim, zato sem ob sebi iskal nekoga, ki mu lahko zaupam. Našel sem pravo osebo, ki razume mojo glasbo, zato so pesmi dobile pravo obliko. Se pa ne strinjam, da so pesmi striktno čustvene, v njih je tudi nekaj hudomušnih trenutkov. Nekako bi lahko zaključil, da so vseživljenjske. Emanuela je prispevala glasbeni motiv, na neko mojo poezijo. To je tudi razlog, da sva se odločila za sodelovanje.
E: Jaz Tokačevo delo poznam že preko skupine Dan D. Tam sem sodelovala kot aranžerka, tako da mi je bilo lažje.
Emanuela, vi govorite jezik črno-belih tipk. Kaj bi rekli, kako glasba klavirja oplemeniti besede poeta?
E: Odvisno od skladbe. Pesem Nora Jana je bila velik izziv. Precej je dolga, na neki način čudaška. Treba je bilo z glasbo prikazati besede.
T: To je tudi skladba, ki nas je povezala. Polna je čustev, hudomušnih trenutkov … pravi zalogaj in izziv. In ko nama je uspelo zaključiti ta song, sva vedela, da je vse mogoče.
Zaupajta nam, kam želita, da vaju pot pelje naprej?
E: Najprej bova izdala album, v načrtu je tudi kakšen koncert.
T: Album bova izdala v začetku naslednjega leta. Želja je, da imava čim več predstavitev v bolj intimnem ozračju od 200 do 300 ljudi. Želiva narediti kvalitetno produkcijo z nekim estetskim čutom, ki sovpada z materialom, ki ga bova predstavila.
Če se ne motim, nas že 31. decembra čaka vajin prvi koncert. Ljubitelje dobre glasbe bosta pospremila v novo leto. Kaj pripravljata, s čim nam bosta postregla?
T: V živo se bova predstavila z repertoarjem 14 pesmi. Čaka nas dobra ura glasbe, čas, ko se bodo obiskovalci lahko umirili in doživeli glasbeno pravljico.
Prepričana sem, da bosta s svojo glasbo izvabila marsikateri nasmeh na obraz, tudi iskrico v oči. Pa mi za konec zgolj zaupajta, kaj je tisto, kar vama ogreje srce?
E: Moj mož Nikola.
T: Mene pa moj otrok.
