V zadnjih letih ste se dodobra zasidrali na literarno sceno kot pisateljica. Uživate v tem delu?
Res je, zadnjih nekaj let je bilo posvečenih predvsem pisanju, v čemer zelo uživam, pisanje me sprošča, mi dopušča, da sem to, kar sem, da povem to, kar čutim, in da delim svoje izkušnje in nauke o življenju z drugimi in ne nazadnje, ko pišem, vedno odkrijem tudi nekaj novega o sebi in doživim neko novo spoznanje. Ko pišem, pozabim na čas, pozabim na vse okoli sebe in to je zame res en totalen odklop, lahko bi se reklo, da je pisanje moje zdravilo, moja meditacija, ki mi na neki način pomaga tudi počistiti vsa nakopičena čustva, ki so se nabrala v meni, in mi daje priložnost za večjo osebno rast.
15 kil nesreče, Klub srečnih in uspešnih in Ti sam rin naprej so vaše prve tri knjige, ki so osvojile številne bralce in bralke. Kako danes gledate na njih in na svoje literarne uspehe?
Izjemno sem hvaležna in vesela, da je moje pisanje pozitivno vplivalo na toliko ljudi in da sem jaz tista, ki je nekoga motivirala za spremembe v življenju. Vedno sem pisala iz srca, tako, kot sem čutila in doživela, zato mi veliko pomeni, da so bralci prepoznali mojo iskrenost in so jim vse knjige prirasle k srcu. Med pisanjem vsake knjige sem se tudi sama marsikaj naučila in doživela neko novo spoznanje, zato lahko rečem, da me pisanje čisti, uči in pomirja mojo dušo. Vsaka knjiga je kot moj otročiček in zdaj imam že štiri. Vsaka je po svoje drugačna, a vendar vse nosijo enako primarno sporočilo – da poslušaš sebe in svoje srce ter živiš življenje, kot si ga želiš. To seveda ni vedno enostavno, se je pa vredno potruditi. Ko se ozrem nazaj, sem vesela, da sem ustvarila nekaj, kar je lahko ljudem v oporo, motivacijo in navdih, saj tudi sama vem, koliko znanja, poguma in upanja so meni dale nekatere knjige, ki sem jih prebrala. Knjige so namreč res orodje - enostavno in najbolj poceni, ki nam lahko pomaga priti na višji nivo v življenju.
Zdi se mi, kot da smo vse bolj podobni robotom, vedno imamo v glavi, kaj vse moramo storiti in doseči, ne vzamemo pa si časa za razmislek o tem, kaj potrebujeta naša duša in telo, da bi bili mirni, srečni, spokojni ... in to pogosto terja svoj davek.
Letos predstavljate novo knjigo, in kot smo pri vas vajeni, ima spet zelo zanimiv naslov – Poskrbi najprej za svojo rit. Zakaj in od kod tak naslov?
Ker imam precej marketinškega znanja, vem, da je naslov knjige zelo pomemben, da bralca pritegne, zato vedno izberem naslov, ki bo malce izstopal in bo udaren ter ne dolgočasen. Po navadi se mi po glavi prepleta tisoče idej, tista prava pa je do zdaj vedno prišla nepričakovano, kar naenkrat se porodi in takoj čutiš, da je to to. Tako da so vsi moji naslovi plod moje domišljije in hvala bogu, da je tako pestra. (smeh) Malce sem sicer tvegala z besedo rit, ampak vseeno sem vedela, da je to veliko bolj zanimivo, kot če bi bil naslov recimo Poskrbi najprej zase.
Pravite, da je malce sebična knjiga o tem, kako postaviti sebe na prvo mesto. Je to res sebično?
Malce sebična sem zanalašč umestila kot podnaslov, saj se mi zdi, da čeprav smo v 21. stoletju in smo v določenih stvareh tako napredni, smo v pogledu na to, da bi morali misliti najprej nase, še vedno malce starokopitni in veljajo neka nenapisana pravila, da se moraš razdajati in žrtvovati za druge prej kot zase. To se pogojuje z ljubeznijo, prijaznostjo, dobroto, kdor pa ni tak, ga hitro označijo za sebičneža, nesramneža itd., ampak v resnici moramo biti malce sebični in misliti najprej nase, saj veste – tega ne bo naredil nihče drug namesto nas. V današnjem hitrem tempu življenja ljudje lahko hitro pregorimo ali zbolimo, če ne znamo prisluhniti sebi, in sebe vedno dajemo na zadnje mesto in to je tisto, kar bi rada spremenila s to knjigo, saj mislim, da bi nam vsem naše fizično in psihično zdravje moralo biti na prvem mestu.
Bojana Ivanović predstavlja svojo četrto knjigo Poskrbi najprej za svojo rit.
Sami ste v preteklih letih že večkrat poudarili, da ste pred leti vedno druge postavljali pred sebe, dokler niste rekli dovolj in sebe postavili na prvo mesto. Oba veva, da to v resnici ni nič sebičnega in bi več ljudi moralo slediti temu, kajne?
Res je, včasih so mi bili vsi drugi bolj pomembni od same sebe. Dokler sem dajala vse od sebe, da ustrežem drugim, v bistvu skoraj nisem vedela, kdo sem zares jaz in kaj v resnici potrebujem, kaj mi ustreza in kaj ne. Ko se bolj posvečaš drugim kot sebi, izgubljaš dragoceni čas in energijo za lasten napredek in razvoj, in ko potegneš črto, vidiš, da se v nekaj letih nisi nikamor premaknil, medtem ko so recimo vsi drugi šli naprej. Vsekakor bi več ljudi moralo sebe postaviti na prvo mesto in poskrbeti najprej za svoje potrebe, ampak se zavedam, da je težko kar čez noč skočiti ven iz ustaljenih vzorcev, ki so nam jih vse življenje zasajali v glavo – da si slab in brezčuten človek, če hočeš ustreči najprej sebi. Sem pa vesela, da se vedno več ljudi prebuja in se zaveda, da to ni nič slabega, temveč nekaj dobrega, in če bo moja knjiga vsaj malo pripomogla k širjenju te zavesti, bom super vesela.
Kot pravite sami, je ljubezen do sebe ena najbolj podcenjenih in razvrednotenih vrednot. Pogosto jo zamenjujemo z aroganco in sebičnostjo ... Večkrat slišimo, da se moramo imeti radi, marsikdo pa potem vpraša: Kako se imeti rad? Povejte nam konkretne stvari? Kako bi jim odgovorili?
Res je, mene v mojem okolju kot majhno punčko nihče ni učil, da se moram imeti rada. O čem takem ni bilo niti govora. Učili so me, da moram imeti rada družino, sorodnike, prijatelje in predvsem, da moram biti pridna ter ubogljiva. Razumljivo, saj so tudi njih tako učili. In tako so učili 90 % ljudi pri nas. Tiste, ki so bolj samozavestni in se znajo imeti radi, se bolj kot ne označuje kot arogantne, samovšečne, sebične, brezčustvene, da se imajo za nekaj več ... nič čudnega, da se ljudje ne znamo imeti radi. Potrebno je precej dela in truda, da si to sploh dovolimo naučiti se. Kako pa se začeti imeti rad? Moj nasvet bi bil, da se najprej dobro spoznamo in ugotovimo, kdo sploh smo, kaj si želimo in česa si ne želimo v življenju. Kaj nam ugaja in ob čem se počutimo slabo. Ključno je, da to ugotovimo, saj drugače sebi ne moremo dati tistega, kar potrebujemo, to pa je prvi korak ljubezni do sebe. To naredimo tako, da raziskujemo celotno svojo bit in se ves čas sprašujemo, kako se ob nečem, kar storimo ali doživimo, počutimo. Ko enkrat vemo, kdo smo in kaj želimo v življenju, je čas, da postavimo določene meje ter stopnjo tolerance določenih stvari. Česa nikakor ne želimo prenašati in kaj nam je okej? Znova naredimo raziskavo, kjer sebe vzamemo pod drobnogled. Na kratko bi lahko rekla, da se imaš res rad takrat, ko znaš odlično poskrbeti zase in sebi dati vse, kar potrebuješ, ter ko se znaš dovolj ceniti in spoštovati, da ne sprejemaš manj od tega, kar si želiš.
Pravi, da sreča ni neko trajno stanje in se občutki sreče lahko menjajo iz dneva v dan, iz ure v uro in s tem ni čisto nič narobe.
Ste tudi v novi knjigi črpali iz zasebnega življenja?
Sem, drugače verjetno sploh ne bi znala, (smeh) pa tudi knjiga bi bila precej suhoparna in nezanimiva, če bi pisala zgolj teoretično, ne praktično. Zajela sem veliko primerov in dogodkov iz svojega življenja, ki so me nekaj naučili, odprli oči, mi pomagali določene stvari ozavestiti, premakniti, da delam stvari drugače.
Komu jo posvečate?
Vsem, ki se želijo naučiti imeti radi sebe in se začeti bolj ceniti ter spoštovati, da jim ne bo nerodno ali strah postati sebi prioriteta. Vsem, ki se zavedajo, da je življenje veliko več od le nenehnega ugajanja in prilagajanja drugim, ter vsem, ki želijo prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke.
»Že nekaj let je od tega, kar sem se dokončno odločila, da bom v življenju počela samo stvari, ki me osrečujejo, in ena izmed njih je pisanje.«
