»Stvari, ki jih berem ali delam, me vedno spodbudijo,« pripoveduje Lara, »in v tistem času sem delala pri koprodukcijski gledališki predstavi koprskega in beograjskega gledališča Atelje 212 z naslovom Ay, Carmela!, ki govori o dveh varietejskih igralcih, ki nastopata med špansko državljansko vojno. Igrala sem igralko, antifašistko, kot sem tudi sama, ki jo na koncu ustrelijo. Zgodba omenja več krajev v Španiji, kjer sta lika iz predstave nastopala, med njimi tudi Belchite v bližini Zaragoze in še nekaj drugih. Ker pa sem bila ravno v Španiji, sem izkoristila priložnost in si ta kraj tudi ogledala.«
»Imela sem občutek, kot da so vsi tisti ljudje še vedno tam«
Belchite je mestece s pretresljivo zgodovino. Med špansko državljansko vojno je bilo popolnoma porušeno. Fašistični diktator Franco, ki je v vojni zmagal, pa kraja, ki so ga sicer porušili njegovi fašisti, ni pustil obnoviti, ampak je hotel, da ostanejo tam ruševine kot opomin na zločine republikancev, ki jim je naprtil krivdo za porušenje mesta in poboje civilnih prebivalcev.
“Ko prideš v ta kraj, je vse skupaj zares pretresljivo, ker se ti zdi, da so vse te duše še vedno tam. In to sem začutila tudi sama. Sploh vam ne znam opisati, kakšen občutek je to. Recimo, ko sem bila v cerkvi, ki še delno stoji, me je zagrabila nekakšna tišina. Vse je namreč potihnilo. In imela sem občutek, kot da nisem sama. Hkrati pa me je obšla tudi neka globoka pieteta in sploh nisem mogla niti govoriti. Objela sta me globoka žalost in občutek, kot da so vsi tisti ljudje še vedno tam in da jih ne smemo motiti,« pripoveduje Lara in pove, da je posebej cerkev danes tudi kraj, ki ga obiskujejo lovci na duhove, ki tam iščejo prisotnost duhov mrtvih in snemajo njihove »glasove«. »Obstajajo posnetki teh zvokov, za katere seveda ne vem, ali so avtentični, so pa precej srhljivi,« še pove.
»Naj se nehata ta vojna in hinavščina, povezana z njo«
»Mesto je živ spomenik temu, kaj naredi vojna, to večno sovraštvo in pobijanje,« pravi Lara, ki je strastna zagovornica miru in nenasilja. »Zato so vsa moja dela, ki jih naredim, polna ljubezni. Ker se mi zdi, da če se bomo odločili za ljubezen, in ne za sovraštvo, bo že samo zaradi tega naš jutri boljši. Ljubezen je vsemogočna. Je Bog, če želite … Ljubezen odpušča in sprejema. Sovraštvo pa je vse, kar je temu ‘kontra’. Zato si res želim, da se končata tudi ta vojna v Ukrajini in hinavščina povezana z njo. Ukrajini kupujemo orožje in tako podpiramo vojno. In potem se čudimo, da so migranti, da so krize, namesto da bi se borili proti vojnam in se pogovarjali za mizo. Še celo zmagovalci Eurosonga, ki so zmagali zaradi politične odločitve, so denar, ki so ga dobili za zmago, namenili za orožje, ne pa za pomoč ljudem, ki so ostali brez domov ali izgubili svojce.«
»Objela sta me nekakšna globoka žalost in občutek, kot da so vsi tisti ljudje še vedno tam in da jih ne smemo motiti.«
Pesem za Laro ‒ ura in pol čiste ljubezni
Ljubezen, nasprotje sovraštvu, je tudi osrednja tema zadnje Larine predstave Pesem za Laro. Že naslov je večplasten. Lara Jankovič je namreč dobila ime po Lari, liku iz znamenitega romana Dr. Živago ruskega pisatelja Borisa Pasternaka in filma, posnetega po njem. »Pesem za Laro je predstava o Lari, ampak ne tisti, ki jo poznamo iz Dr. Živaga, ampak o pravi Lari,« nam pove igralka in nas nekoliko zmede. Potem pojasni: »Odkrila sem, da za ljubezensko zgodbo iz romana stoji resnična ljubezenska zgodba med avtorjem, Borisom Pasternakom, in njegovo ljubico Olgo Ivinsko, s katero je bil kar 14 let. Brala sem namreč na njene spomine, v katerih je njuno razmerje opisala. In to mi je dalo navdih za predstavo, ker menim, da je njuna ljubezenska zgodba bila celo bolj vredna filmske upodobitve od te, ki so jo v resnici posneli. In predstava je ura in pol čiste ljubezni.«
To bo rusko obarvan pevsko-gledališki dogodek, kajne?
Seveda. Pasternak je bil Rus, jaz pa rada združujem pesem in gledališče. V njej pripovedujem zgodbo »prave Lare« in izbrala sem tudi znane in manj znane ruske pesmi, ki bodo zgodbo spremljale. Pesmi sem prepesnila v slovenščino oziroma je to naredil slovenist in glasbenik dr. Igor Saksida. Zelo moram tudi pohvaliti dramski tekst, ki ga je prispevala Simona Hamer in seveda režijo Julije Rošine, ki me je tankočutno peljala v filmsko igro na odru. Glavni akterji pa so seveda moji štirje glasbeniki, Ravi Shrestha, Tilen Stepišnik in Gašper Primožič ter edini igralec na balalajko v Sloveniji ‒ Aleksej Ermakov.
Ali ne bo morda to, da gre za rusko zgodbo, odvrnilo ljudi?
Prvi ste, ki se je to upal vprašati, in upam si odgovoriti, da ne. Projekt bi moral luč sveta ugledati že leta 2020, se pravi še pred vojno v Ukrajini. Vendar je potem zaradi pandemije vse skupaj zastalo. In zdaj sem se odločila, da se ne grem teh igric z vojno. Ne Pasternak, ne Olga, ne ruske pesmi nimajo nobene zveze s trenutnimi razmerami. Gledališče je vedno bilo ogledalo družbe in tudi njen kritik. In tudi ta predstava je zelo aktualna in temu se nisem mogla izogniti. Ne mislim na vojno v Ukrajini, ampak na preganjanje pisatelja Pasternaka takrat in marsikatero preganjanje umetnikov zdaj, tudi pri nas. In sem si rekla: »Temu ne bom podlegala. Gre za umetnost.«
»Vsa moja dela, ki jih naredim, so polna ljubezni. Ker se mi zdi, da če se bomo odločili za ljubezen, in ne za sovraštvo, bo že samo zaradi tega naš jutri boljši.«
