Zadnja leta se ukvarja predvsem s scenaristiko; napisala je scenarij za celovečerni film Skupaj, scenarije za nadaljevanke in nanizanke Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija, Česnovi itd. Od leta 2014 je poročena s pisateljem Dušanom Čatrom.
Po Rdeči kapici bo jeseni v produkciji Pro Plusa nastala televizijska serija, za katero ste napisali tudi scenarij. Ste izkušena scenaristka, podpisujete se pod številne televizijske serije, med njimi Mame in Ena žlahtna štorija. Je pisati scenarij po lastnem romanu drugače, težje, lažje?
Prirediti roman v scenaristično obliko je kar zahtevna stvar; gre za stvaritev novega umetniškega dela, saj je treba like predelati, kakšnega tudi dodati, na nekaterih mestih spremeniti vsebino, jo nadgraditi … Takšne vrste pisanje se naslanja na že obstoječe delo, kar pomeni, da si nekoliko omejen, držati se moraš osnovnega narativa, vseeno pa dodajati nove elemente in peljati zgodbo naprej. Tako je to po svoje bistveno težje pisanje, je pa bolj zadovoljivo, saj gre za moj roman.
Scenarije pišete tudi skupaj z možem Dušanom Čatrom, prav tako pisateljem. Kako to poteka?
Tovrstni način ustvarjanja nama ustreza, saj se dobro poznava in se odlično dopolnjujeva, sploh kar se tiče gradnje likov in linij, ki jih je treba izpeljati, najbrž zato, ker sva partnerja že osemnajst let in oba točno veva, kako drugi razmišlja, kaj mu ustreza in kaj ne. Z njim ni nikakršnih napetosti glede tega, ali se bo pisalo tako ali drugače. Seveda obstajajo kompromisi, vedno se nekdo malo prilagodi, ampak bolj ali manj sva na isti valovni dolžini.
Sta tudi pri scenariju za Rdečo kapico sodelovala?
Ja, pravkar sva napisala vseh šest delov serije. Zdaj bomo skupaj z režiserjem pregledali napisano, potem pa sva svoj del končala.
Torej je režiser že izbran. Kaj pa preostali ključni akterji, predvsem igralci?
Res je, režiser je izbran že zdavnaj, igralci pa bodo imeli prve avdicije junija.
Rdeča kapica je del načrtovane trilogije. Izšla je leta 2021, drugi del, Beli volk, na knjižne police prihaja maja. Pišete že tretji del?
Zgodba je že sestavljena in dodelana, enkrat do jeseni naj bi bila končana. Je pa v primerjavi s prvima dvema romanoma vsebina tretjega izjemno brutalna, tako da moram včasih kar globoko vdihniti in zajeti sapo, spustila sem se namreč v svet, o katerem do zdaj nisem vedela veliko. Pravzaprav še nikoli nisem pisala na tak način, nisem si mislila, da me bo kdaj ustvarjalni proces tako posrkal … Kot avtor odpiraš vrata in odstiraš tančice popolnoma neznanih celin in tu, kjer sem zdaj, je grozljivo in temno. Proces pisanja je čustveno delo, nekako podoživljaš vse, kar doživljajo liki, ki si jih ustvaril. Podobno je igralskemu poklicu – so stvari, ki se ti zavlečejo pod kožo in včasih tam tudi ostanejo.
Že z Rdečo kapico ste segli čez okvire običajne kriminalke, saj v njej odstirate težke družbene teme, najbolj pereča, ki je tudi nekakšna rdeča nit zgodbe, so zlorabe in zanemarjanje otrok. Zakaj ravno ta tema?
Vedno se me dotakne, ko trpijo živali in ko trpijo otroci. To so nedolžna bitja, popolnoma odvisna od nas. Kot starši se moramo zavedati, kako pomembna je vzgoja otrok, saj jih bo ta zaznamovala za vedno. Želela sem prikazati, kakšne so lahko posledice tega, kako daleč lahko sežejo.
Nam lahko zaupate, kaj je rdeča nit ali skrivnost Belega volka?
Beli volk je ulično ime, ki sem si ga izmislila za zelo močno drogo, gre za fentanil, ki je sintetični opiat, petdesetkrat močnejši od heroina. Hkrati pa Beli volk nastopa tudi v našem mitološkem izročilu, to je napol človek, napol zver. Gre za zgodbo o veliki ljubezni, ki je prežeta z ljubosumjem in sovraštvom, v romanu imamo ljubezenski trikotnik in seveda posledično tudi umor. Ne enega, dva.
Kako ste zasnovali glavni lik državnega tožilca Mia Aurellija, ki razrešuje bizarne in krute umore v seriji? Zakaj tožilec in ne kriminalist, zakaj moški in ne ženska?
Mio Aurelli je moški, ki mi je na podzavestni ravni všeč, dobro se počutim v njegovi družbi, in če bi bil realna oseba, bi se najbrž želela družiti z njim, če ne kaj več. Zanimivo pri vsej stvari je to, da gre pri gradnji lika za projekcijo, pisatelji ustvarjamo posameznike, ki so v bistvu del nas, imajo lastnosti, ki nam pripadajo, in to nas privlači, kar je precej narcisoidno. Aurelli je na neki način moj partner in mislim, da bo v tej vlogi ostal še kar nekaj časa, v tem smislu mi bolj ustreza moška družba kot ženska. Zakaj pa je tožilec in ne kriminalist? Najbrž zato, ker mi je delo tožilca bližje kot delo kriminalista, mama je delala kot tožilka, pa sem rasla s temi zgodbami in iz prve roke imela vpogled v tožilski svet.
Kaj vas je pritegnilo, da se preizkusite v žanru kriminalke?
Vedno sem jih rada brala, veliko sem tudi pregledala filmov s to tematiko, predvsem dokumentarnih, kaj pa vem … Mislim, da je v življenju tako, da enostavno delaš to, kar ti je usojeno. Zdaj ko že pišem tretji kriminalni roman, vidim, da se v teh vodah odlično znajdem.
Po čem je pisanje kriminalke posebno, drugačno od romanov, ki ste jih napisali pred Rdečo kapico?
Bolj je obrtniško, po drugi strani pa veliko bolj kompleksno, podobno je sestavljanki, ki jo moraš izjemno natančno sestaviti, kos za kosom … tu ni prostora za napake. Vseeno pa takšno pisanje omogoča poligon za ustvarjanje, kjer se domišljija razpne do konca, všeč mi je, ko protagonista odpelješ v neznano in puščaš bralcu, da skupaj z njim odstira nove svetove. Pri branju kriminalnega romana se ustvari močna vez med bralcem in avtorjem, ki imata nekakšen dialog. Kot pisatelj bralca ves čas zavajaš, bralec pa aktivno sodeluje v tem procesu in se trudi sam priti do odgovorov. Tovrstno branje je izjemno zadovoljujoče in nagrajujoče za bralca, na koncu pride do katarze, in ker si bil kot bralec aktivno vpet v ta proces, so občutki še toliko močnejši. Prepričana sem, da imajo ljudje zato tako radi kriminalke.
Kdaj in kje, pod kakšnimi pogoji, ste najbolj ustvarjalni?
Najraje pišem ob zgodnjih jutranjih urah, ko še vsi spijo, zunaj pa je že dan. Če je pomlad ali poletje, sem na terasi, lepo je pisati na svežem zraku v zelenem okolju, ko okoli tebe pojejo ptiči. Je pa tako, da me vedno preganjajo roki, in v bistvu so ti največja motivacija.
O knjigi Rdeča kapica
Ko Ljubljano prekrije sneg, sredi parka na Kodeljevem sprehajalec psa odkrije golo truplo brutalno umorjene trinajstletne deklice, oblečene le v rdeč plašček. Kriminalistično preiskavo usmerja okrožni državni tožilec Mio Aurelli, pot do resnice pa ga vodi v majhno mesto na jugu Srbije, kjer je bila pred leti kruto umorjena mlada ženska. Sina, ki je bil priča materinemu umoru, pri štirih letih posvojijo in odpeljejo v Slovenijo. Aurelli mora ugotoviti, kako sta zgodbi povezani, in ko od pravoslavnega popa prejme dnevnik, ki mu ga je zapustil zdaj že odrasli sin umorjene ženske, se začne zgodba počasi sestavljati.
Roman Rdeča kapica razkriva temne in sprevržene plati človeške narave, obenem pa družbi nastavlja ogledalo, v katerem odsevajo daljnosežne posledice vzgojnega zanemarjanja in zlorabe otrok. Je prvi v seriji psiholoških kriminalk Irene Svetek, v katerih kot glavni lik nastopa okrožni državni tožilec Mio Aurelli, zasvojenec z igrami na srečo.
