Legendarni glasbenik Peter Lovšin je izdal kompilacijski album Zvezda park Kolekcija 21, na katerega je uvrstil 15 vsem že dobro znanih uspešnic pa tudi tri skladbe iz obdobja 70., 80. in 90. let prejšnjega stoletja, ko je igral akustiko in ne žagal z električnimi kitarami. Sedmi sili in glasbenim prijateljem ga je ob bureku, pivu in vinu predstavil v enem izmed ljubljanskih lokalov, zbrani družbi pa je v živo z zasedbo, ki jo sestavljajo Robert Likar (kitara), Ivan Bekčič (kitara) in Rihard Zadravec - Riki (harmonika), odigral tudi pesmi Drugi svet, ki jo je posnel s Sokoli leta 1990 in je ni na omenjeni plošči, jo pa najrajši igra, kadar ne ve, kaj bi igral, ter Ne bom šel na vojsko.
Zakaj ste se odločili za izdajo tega albuma?
Ker še zmeraj gojim kult nosilcev zvoka. Družba, ki prisega na digitalizacijo in preti uničiti glasbeno kulturo, seveda zavrača vse nosilce zvoka, ker se vse dobi na oblaku in različnih platformah. Mislim, da je to eden največjih kulturnih genocidov zadnjih desetletij, zato sem se tudi v čisto političnem smislu odločil, da naredim kompilacijo. Drugi razlog je, da so medtem pošli moji albumi. Kompilacija je sestavljena iz skladb s sedmih albumov, ki jih ni več na trgu in treh novih pesmi, ki sem jih naredil v tem obdobju.
Zakaj ste album naslovili Zvezda park?
Zvezda park sem se ga odločil poimenovati, ker je to naslovni komad, poleg tega pa gre pri albumu za vizijo lunaparka na kvadrat, se pravi dobre zabave, veselja, vragolij in vzdušja, ki ga ponuja rokenrol glasba.
Se vam je morda tudi kaj posebnega zgodilo prav v Zvezda parku?
Se mi je. Eden mojih prelomnih koncertov, mislim kar za zgodovino Slovenije, leta 1989, je bil v Zvezda parku, pa tudi nekatere zelo prijetne stvari so se tam dogajale v naših časih. (smeh) Tako je Zvezda park seveda malo povezan tudi z mojim mestom, o katerem sem že v nekaj pesmih povedal tako v dobrem smislu kot v kritiki.
Končno se spet prirejajo tudi koncerti. Kaj vam najbolj manjka, kadar jih ni?
V letih 2017–2018 sem mislil, da bom malo ustavil konje (takrat sem imel solo koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, Stožice s Pankrti in igrano-dokumentarni film Pero Lovšin – Ti lahko), saj smo 40 let res »gurali«, sicer z veseljem in včasih z večjo, včasih z manjšo frekvenco, tako da sem bil malo utrujen, a po dveh, treh mesecih, ko moraš biti izoliran, si ne želiš nič drugega bolj kot družbe, glasbe, rokenrola in druženja.
S čim pa ste se zamotili vmes?
To sem pokazal na tem albumu. Ustvaril sem tri pesmi, trikrat sem šel v studio, tako da se je dalo. Moram tudi reči, da je bilo lansko poletje dosti boljše, kot sem si mislil, tako da je bilo v redu.
Ste si šli kdaj tudi pošteno na živce?
Ah, to si grem. Z leti si grem zmeraj bolj, tako da se moram včasih res vprašati, a sem to jaz, a mi je tega treba itn. A ko pridejo takšni trenutki, ko si spet na odru, v studiu ali ko spet ustvariš kakšno pesem, ki ti uspe, veš, da je vredno. To je tisto, kar mi največ pomeni.
Vaš koncert v Ortu baru 17. 4. je bil v času velikonočnih praznikov. Za koga bi si vi želeli, da bi se znova vrnil med nas?
Normalno je, da si človek najbolj želi, da bi se še kdaj vrnili starši. Seveda pa je še vrsta ljudi, ki sem jih imel rad in za katere bi si tudi želel, da bi se vrnili. V glasbenem smislu bi me zanimalo, kakšni bi bili Stonesi, če bi sploh bili, z Brianom Jonesom, s katerim so se razšli. Želel bi si videti tudi Jimija Hendrixa, Ramonese, Joeja Strummerja in Janis Joplin, ki je bila zame neponovljiva.
