Premešala bosta note, besede in vokale, obudila najstniške vzornike in se spomnila največjih vzponov svojih karier. Prisluhnili bomo Omarjevima evrovizijskima skladbama Stop in On my way ter njegovim spominom na lepše čase dvakratne evrovizijske gostiteljice Ukrajine. Njenemu ljudstvu bosta glasbenika v teh težkih trenutkih posvetila skupno izvedbo Samuelovega zelo aktualnega bluesa Narod moj. V tem zmešanem svetu namreč verjameta, da je prav glasba tista, ki ponuja upanje v boljši svet.
Kdo je povabil koga?
Samuel Lucas: Jaz sem dobil vabilo Siti teatra in takoj pomislil na Omarja, ker mi je všeč. Prijatelja sva. Je zelo dober človek, ni kompliciran, z njim je preprosto funkcionirati. Poleg tega ima dobre skladbe, dobro igra kitaro in super poje, tako da je pravi paket, ki sem ga potreboval za 1 na 1. Mislim, da bo to zelo dobro.
Omar Naber: Se strinjam. Mene so ljudje dolgo časa spraševali, s kom bi nastopil 1 na 1, in ne morem verjeti, da se nisem nikoli spomnil na Samuela. A ko me je poklical, sem v prvi sekundi izstrelil: »Ja!« Ne vem, kako to, da se tega nisem spomnil, to je popolno ujemanje. Nihče ne bi mogel biti boljši. Že 15 let sva prijatelja in se tudi zasebno dobro razumeva. Ni šlo samo za to, da bova sodelovala zaradi posla, daleč od tega. To zame nikoli ni prva stvar.
Kako sta zasnovala program?
Omar Naber: Odločila sva se, da bo temeljil bolj na avtorskih stvareh, ker ljudje ne poznajo vsega, kar sva izdala, padla pa bo tudi kakšna priredba. Oba sva denimo oboževalca Michaela Jacksona. Enkrat ena je, da bova izvedla eno njegovo priredbo, mogoče pa celo dve, in prepričan sem, da boste navdušeni. Preostalo pa naj ostane skrivnost.
Za katero skladbo drug drugega si želita, da bi jo napisal drugi od vaju?
Samuel Lucas: Meni je najbolj všeč Omarjev komad Le srce ne spi: pri njej je njegov vokal nežen, hkrati pa močen, poleg tega je zgodba super, pesem pa je akustična, kar mi je všeč. Vse, kar si želim je pa tako in tako najboljša skladba na svetu.
Omar Naber: Meni je pa daleč najboljša Sammyjeva pesem To sem jaz.
Kaj vaju mora vedno čakati v zaodrju?
Omar Naber: Jaz imam v »riderju« napisano: štiri spremljevalke, štiri litre viskija, dva zabojčka piva, rdeča preproga do zaodrja in dve pahljači, ena z leve, druga z desne, s katero morata mahati dve punci, ki ne smeta biti mlajši od 22 let. Šalim se.
Samuel Lucas: Midva sva skromna. Vse, kar potrebujeva, je voda in pivo. Jaz bom prinesel viski, da nazdraviva za prvi koncert.
Omar, vi zelo podpirate tudi mlade glasbenike, denimo Joker Out. Kako to, saj so po svoje vaša konkurenca?
Omar Naber: Mlajših izvajalcev nikoli ne jemljem kot konkurenco, ampak kot ljudi, ki lahko sceno, na kateri funkcioniram, samo obogatijo in s tem dvignejo tudi mene. Mene so Joker Out navdušili nad tem, da bi znova začel z rokenrolom, ker sem se v zadnjih letih malce odmaknil od tega, zaradi njih pa sem ugotovil, da to spet potrebujem, in to bom tudi dobil. Bojana poznam že od 14. leta in od prve sekunde sem verjel vanj ter mu poskušal pomagati, kakor sem vedel in znal, a v nekem trenutku sem uvidel, da tega ne potrebuje ne več, ker je tako dober in nadarjen, ve, kaj dela, zna se vesti, dobro zasedbo ima, ima vse odlike, da lahko spet oživi in obudi vso slovensko sceno.
Samuel Lucas: Joker Out so navdušili tudi mladino, ki je začela znova poslušati rokenrol, in to je zelo dobro, saj se ob dobri glasbi uči tudi sama ustvarjati.
Kdo pa so bili poleg Michaela Jacksona še vajini najstniški vzorniki oziroma kdo vama je pomagal na začetku vajine poti?
Samuel Lucas: Meni moj oče, ker je imel doma vinilke The Jackson 5, Stevieja Wonderja, Pink Floydov, Rolling Stonesov ... Pri nas doma se je vrtela dobra glasba in očetu sem zelo hvaležen, da mi jo je omogočil poslušati, ker sem si zato pri šestih letih zaželel, da bi bil glasbenik. Zaljubil sem se v kitaro in jo kradel očetu. Vlekel sem jo in jo tudi razbil. On me je za ušesa, kitaro pa je dal popravit oziroma je kupil drugo. Ampak nikoli se nisem predal. Kitara je bila vedno v nevarnosti, da jo bo Lucas vzel. (smeh) A nikoli mi ni bilo žal, da sem bil vztrajen in da po toliko letih še vedno igram kitaro.
Omar Naber: Moja mama je bila zelo uspešna pianistka in učiteljica klavirja. Vsak dan je vadila po tri do štiri ure in mi s tem podzavestno vcepila ljubezen do glasbe. Prepričan sem, da mi je to pomagalo pri mojem glasbenem okusu in glasbenem razvoju, zato sem se potem v najstniških letih tudi odločil, da bom to počel vse življenje.
Oba imata tudi izkušnje z nastopi v tujini. Kaj je najbolj drugače v primerjavi s Slovenijo?
Samuel Lucas: Ko sem se leta 2008 vrnil v Slovenijo, mi je bilo zelo težko, ker sem moral spet začeti z ničle. Okusi naših ljudi so namreč zelo drugačni od tistega, česar sem bil vajen iz tujine. Tam sem izvajal veliko funka, rocka in bluesa. Uživam v tem. S tem smo polnili dvorane. Doma pa sem ob igranju tega dobival poglede v smislu: »Zakaj igraš to?« Vendar moram biti vztrajen. Če se predaš in si rečeš, no, prav, zdaj bom igral samo tisto, kar je všeč ljudem, a v tem ne uživaš, ne boš nikoli prišel do tega, kar hočeš doseči v življenju.
Omar Naber: Se strinjam. Mene nikoli ni zanimalo, kakšen okus imajo ljudje. Jaz sem zmeraj delal točno tako, kot se je meni zdelo, ker se mi zdi, da če delaš tako, kot želi občinstva, v resnici nisi ničesar naredil, saj nisi izrazil svoje identitete. Zato se tudi moja glasba nekaj let ni vrtela na radijskih in televizijskih postajah, ker mogoče nisem spadal v neko shemo. Ampak meni je bilo to vseeno. Jaz delam tako, kot je meni všeč, drugače se mi zdi glasbo delati brez zveze. Zato vztrajam pri tem, kar delam, in to je super.
Kako pa sta preživela to, za glasbenike grozno koronsko obdobje in posledično zaprtje javnega življenja? Kaj vaju je držalo pokonci?
Samuel Lucas: Imel sem srečo, da sem imel okoli sebe dobre ljudi. Na vprašanje, kaj je zame najpomembnejše v življenju, sem vedno odgovarjal, da seveda glasba in družina. Zdaj pa najprej rečem družina. Človek si misli, kdo ti pa lahko prepove peti oziroma nastopati? In zdaj smo videli, da se to da. Počasi sem prenehal verjeti vase, in sem to energijo, ki sem jo izgubljal zaradi ukrepov, dobil nazaj od svoje družine in najbližjih. In to je tisto, kar moram ceniti. Kariera je zelo pomembna, najpomembnejše pa je to, da imaš svoje najdražje in da si z njimi.
Omar Naber: Se strinjam. Meni je tudi družina stala ob strani. Ne finančno, so mi pa dejali, da mi bodo pomagali, če mi bo morda »zagustilo«. Jaz se nikoli nisem rad zanašal na te stvari, je pa zelo dobro, da imaš nekoga takega ob sebi. Tudi jaz sem obkrožen z dobrimi ljudmi in lahko samo rečem, hvala vesolju. Mene je gor držalo to, da sem verjel, da smo z vsakim dnem bliže koncu te nadloge. Po drugi strani mi je ta odmor prve tri, štiri mesece tudi dobro del, ampak po pol leta se mi je začelo malo mešati. Sem se pa v tem času naučil recimo producirati in zelo dobro kuhati, ker sem imel čas za te stvari. Razmislil sem tudi, kaj v življenju sploh želim, in posnel materiala za dve plošči. Z izdajo bom počakal do konca pandemije. Prepričan sem, da bodo ljudje z velikim veseljem sprejeli to, kar sem ustvaril.
Samuel Lucas: Ustvarjalnost je bila za vse rešilna bilka. Jaz ustvarjam, kadar nimam ogromno problemov. Če preveč razmišljam o drugih stvareh, nimam te žilice. Takrat tudi delaš vse negativno in tudi skladbe bodo tako zvenele. V tem času sem ustvaril šest ali sedem pesmi, jih posnel in dal ven kot single, čeprav je bilo finančno nemogoče zdržati. Ni bilo pomoči z nobene strani, a tako sem že navajen v življenju: da moram vse narediti sam in sem ponosen nase, ker nisem odvisen od drugih.
